Slepica, Medi in drugi liki bi lahko bili stari več kot sto let, dolgo so bili v globokem spanju, zdaj pa so prebujeni. Priklicani so iz preteklosti in od daleč. V nas strmijo s svojimi predirljivimi očmi, kot bi bili pol živi in pol mrtvi. Njihove pesmi so odmev zavijajočega obžalovanja, da so heroine čakale leta, desetletja, celo stoletja v nepremagljivem obupu prisilne nemosti. Njihov tempo je drugačen, čas teče s čudno hitrostjo: več deset let za rojstvo sina, nekaj dni za usodni strel, en dan za zmago v največji vojni, samo trenutek za poroko, ples ali pogreb. Iz njih kaplja mleko starodavnih melodij in epov kot največji čudež, kot zdravilni preliv za ženske, katerih povezane prsi in usta so izsušena od utrujenosti.
Življenjske habitate in habituse si z junakinjami DERTa delimo v raztegnjenem času skozi izkušnjo, da se po nekaterih robovih stikamo in prekrivamo in tako ustvarjamo skrivno zavezo pripadanja – istim koordinatam, včasih tudi istim kodom. Pripadamo temu, kar razumemo, tako prisotni kot odsotni. So naše vzvratno zrcalo – zdi se, da je vse hkrati blizu tukaj in daleč zadaj. Resnično in neresnično obenem.
DERT je platno, na katerega se projicirajo vsebine zavesti naše družbe, njeni strahovi, prepričanja, dvomi, stanja, vprašanja, problemi, užitki, zgodovina in sedanjost, vedenja in neumnosti, želje.
DERT spomni tudi nasmrtoholično družbeno ozkogledost, ki obsoja vsak korak in vsako dejanje; junakinjam je odpela poslednjo hvalnico z besediščem, okitenim s krasnimi pojmi kot so tradicija, družina, junaštvo ..., za njimi pa skrila primitivizem, mitomanijo, mizoginost ter perverznosti in laži.
Spomni nas, kdo je ustvaril in pokopal junakinje – zaprisežene device, virdžine – Liljano, Suni, Lindito.
Človeškega vedenja ne narekujejo le življenjski pogoji, temveč tudi odločitve, ki jih človek sprejema. V različnih okoliščinah, v najugodnejših ali v najtežjih, ostajamo različni. A v ekstremnih pogojih se razkrije veliko več. V tem, kako se odzivamo, ostajamo vedno svobodni. Ko se nam začne dozdevati, da naše življenje izgublja nekdanji smisel – kar se lahko zgodi vsakomur – se vsi sprašujemo, od kod ta praznina in kaj nam jo lahko zapolni. Človek je pač bitje, ki živi za nekoga ali/in za nekaj.
Projekt DERT je v celoti nastal v času, ko je svetu vladal koronavirus. Sredi mogočnih neobvladljivih naravnih sil, kot izraz človeške ustvarjalnosti in moči je nastopila glasba. Človeška, celo več kot le 'človeška', je delovala v tem tesnobnem času, ko smo nemočno spremljali zastoj vsega sveta. Glasba kot jamstvo za smisel sveta, privedenega na rob katastrofe. Vsrkavali smo zvoke in naše misli so odplule stran od strahu in osamljenosti ter priklicale v spomin lepoto prejšnjih življenj.
Vaje za DERT so potekale doma, individualno, občasno preko spleta. Izvajalke so s pametnimi telefoni snemale svoja posamezna izvajanja dela v nastajanju, ki smo jih kasneje speli v pričujoče posnetke.
Zato je ta album izjemen dokument tega posebnega obdobja, predanosti in osredotočenosti zasedbe. Posnetki, ki smo jih ustvarjali, so ozvočili skrivnostno moč in duh glasbe, ulovili izgubljene trenutke v času, odrinili mračnost, negotovost in strah. So testament časa.
**praizvedba novega dela (SAMPLE)
glasba: Tellu Turkka (FI)
izvaja: CHOREGIE novoglasbeno gledališče
dirigentka: Karmina Šilec
produkcija: Carmina Slovenica
