»Ulmer igra in poje, kot da bi bilo pred njim vsaj 20 milj zelo slabe ceste.« Tako enega najpomembnejših kitaristov zadnjih 40 let opisujejo v ameriškem tisku – in res, njegov raskav glas, edinstvena tehnika igranja in uglasitve sijoče zlate Gibson kitare naredita blues krvav, žilav in sočen, takšnega torej, da ga vsakdo občuti na lastni koži.
»Blood« se je rodil leta 1940 v Južni Karolini in bil že kot otrok aktiven v gospel ter soul-jazz skupinah. Po prihodu v New York je kar 9 mesecev prav vsak večer igral v slovitem lokalu Minton's Playhouse, leta 1973 pa ga je na turnejo zvabil Art Blakey. Kasneje je igral s Paulom Bleyem, Larryjem Youngom in Joe Hendersonom, vse dokler ni pristal v zgodnjih formacijah Ornetta Colemana, s katerim je soustvaril »harmolodično« teorijo. Na njenih temeljih od leta 1980 naprej razvija povsem samosvojo glasbo, ki vsebuje afriške ritme, urbani jazz, country-blues, psihadelični rock, soul, funk in zvoke ki bi mu jih zavidali tudi ljubitelji težkega metala.
»Jazz is the teacher, funk is the preacher«, se opisuje Ulmer v pesmi iz prvenca Are you glad to be in America?, a v svojih redkeje slišanih solo nastopih se v celoti posveča svojim koreninam: bluesu. Da bi ušel klišejem, je svojo kitaro uglasil povsem drugače, produkcijo treh plošč zaupal Vernonu Reidu (kitaristu »black rock« skupine Living Colour) ter si tako prislužil Grammyja za najboljši blues album. Njegov prispevek k bluesu se je utrdil to te mere, da sta mu Wim Wenders in Martin Scorsese v filmu »The Blues« posvetila kar celotno poglavje.
James Blood Ulmer, kitare, glas
Zaradi prenove Vojašniškega trga je dostop do Minoritov – Odra Nove KBM možen le iz smeri Lenta (po stopnicah med Žičkim dvorom in Lutkovnim gledališčem) in nato skozi Minoritsko cerkev.
