Junij? Ja! Julij? Jaa! Avgust? Jaaa! September? Jaaaa! Festival Lent je (p)ostal poletje. Dolgo, vroče, plesno, glasno, migetajoče, mogočno poletje. Koliko petkov in koliko sobot? Eeem. Štiri? Pet? Saj je nemogoče prešteti. Ker tako ali tako niso številke tiste, ki štejejo in ostanejo, ne? Kar ostane ... Je ... Življenje! Lent življenje! Do naslednjega poletja. Ko nas čaka ... Okrogla, spektakularna, velika, trideseta izvedba. Devetindvajseta pa je, po toooooooliko doživetjih, končana.
No, samo, da se nam posušijo majice in hlače po epskem finišu z Dubiozo kolektivom.
Takoj se prikažejo presežki
Če pa za hip zapremo oči ... Vidimo, kako smo Tineta Matjašiča iz Alo!Stari držali nad glavami, ko se je zabrisal z Večerovega odra na Rotovškem trgu. Ali kako je Denis Ahmetašević iz skupine Soulfingers ravno tako skočil čez ograjo na Trgu Leona Štuklja. Pa kako je Ibrica Jusić v Sodnem stolpu pripravil večni koncert za glas, kitaro in kašelj. In kako Goranu Bregoviću niti ni bilo treba brenkati, pa se je že razlegla pesem. In kako je teklo po nas, premočenih do kože, pa smo želeli še, še, še in še več Dubioze Kolektiva.
Pa dve gugalnici bolgarskih folkloristov. In Ano Desetnico, ko so pokopavali in žonglirali. Kako smo dobili prenovljen Sodni stolp in v njem tako raznolike koncerte, da je že zgolj tam bil festival v malem. Pa smeh, o, koliko smeha! Saj smo si kak hec s StandUpLenta še zapomnili, ne? Smo med olimpijskimi igrami himno drdrali skoraj kot TadejToš. Zavili smo morda še na kako dvorišče, ker – kaj pa, če še kakšno oživi? In če je Art kamp tako marljivo živel celo poletje, zakaj ne bi še (marsi)kaj? Da smo malo pokukali noter v Rotovški trg, če Večerov oder še stoji. Je stal! In to kar na Trgu Leona Štuklja.
Žur vseh žurov
Da, vse to in še mnogo, mnogo več je bil Festival Lent. Najdaljši doslej, z naskokom, ko gre za koledarski razpon od prvega dne pa tja do prvega jesenskega dne z Operno nočjo na Glavnem trgu.
Že klasičnih devet dni, ko smo Festival Lent spet vrnili v termin, ki mu pripada, ki ga živi, čuti in potrebuje, je bilo za ta čas več kot potrebnih. Bil je uvod v poletje. Več kot uvod. Slavje. Da je spet vse to možno. Muzikalni labodi na Jurčkovem odru. Petje s starega mosta na KMŠ odru. Plesanje po koritih na Večerovem odru. Tri-in-nekaj urno iz-obraza-v-obraz rajanje na JazzLentu s Prismojenimi Profesorji Bluesa, za katere se zdi, da še vedno žagajo tam na Minoritih – Odru Nove KBM. Pa kako je Gojc pregnal dež na Odru Triglav v parku. »Pa ne bo nam en dež prišel do živega, ne, da ne? Toliko dežja smo že preživeli, pa nam ni prišlo do živega. Potem nam pa tudi teh par kapelj ne bo!«
In še in še. Vse tja do avgusta, ko smo v dveh vikendih videli, kako zelo gresta avgust in Festival Lent skupaj. Kar smo v posebnih okoliščinah poizkusili lani, je letos, ko je bilo vse še vedno tako drugače in posebno, postala domala usojena ljubezen. Festival Lent ni termin. Festival Lent je doživetje.
Od Štajerske do Epske čage
Festival Lent 2021 je tako končan, potem ko smo se hecali že na predvečer, tam daleč nazaj, v četrtek, 24. junija, s Štajersko čago. Oh, kje je že to. Kje? Saj je še vedno tukaj. In bo. Vedno. V vseh vas, ki smo prišli in bili. Ker ne pravimo zaman, ni le slogan, da je Festival Lent festival, ki odpira življenje. Kaj odpira. Je življenje. Zato komaj čakamo, da se vidimo prihodnje poletje. Ko se bo Festival Lent zgodil že tridesetič! Če je bilo že letos tako ... Kako bo šele drugo, okroglo, jubilejno leto! Ha!
Se vidimooooo na Lentuuuuu!
Piše. Jaša Lorenčič