Zadnji dan Festivala Lent je v bistvu nekakšen mit. Ker po svoje niti ne obstaja. Pravzaprav je, ampak v bistvu ga ni. Zadnji dan Festivala Lent ni najprej niti dan, ker je tako dolg, da sta v bistvu vsaj dva dneva, v resnici pa jih je (bilo) minimalno devet. In definitivno ni zadnji. Letos pa vsekakor ne. Ker bomo lentali še globoko v avgust. O, ja. Ampak za en večer, za drugo soboto, je bil Festival Lent najbrž res vse, kar je lahko. Kar je bil, je in bo!
Praznik in poosebljen biser
Mi smo raje zavili kar na balkon. Ker tam je bilo še nekaj mest. Ker tako je, ko se zgodi zaključek vseh zaključkov. Ko se zavrti Folkart! In res nikdar ne zapišemo zaman, da je najboljše, kar gostujoče skupine premorejo – in premorejo res najboljše – prihranjeno za sam konec. O, kakšen epski finale!
»Folkart je praznik našega mesta in poosebljen biser Festivala Lent,« smo zaslišali za uvod, preden so nastopile skupine Folklorni ansambel AKCUS »Seljo« iz Sarajeva, Folklorni plesni ansambel »Sredets« iz Sofije, Folklorni ansambel Moravske »Kyjov« iz Kyjova, Ansambel narodnih plesov in pesmi KUD »Sevojno« iz Sevojna ter Akademska folklorna skupina Študent iz Maribora ter njen Glasbeni sestav.
Že uvodna večerna skupina iz Bosne in Hercegovine, ki je edine nismo videli na krasni četrtkovi otvoritvi na Glavnem trgu, a se je kot vse druge zavrtela na mestnih trgih in v parku, je pričarala tisto pristno vzdušje, ko robčki migetajo po zraku ter se osem deklet in šest fantov suče sem in tja. Bila je predstava, vredna več kot le tradicije. Sploh pa v letošnjem letu, ko je že tako težko prehajati meje sem in tja, je Folkart v svoji triintrideseti izvedbi pokazal žlahten trud in nepopisno, a hkrati pisano kvaliteto različnih kultur. Komaj čakamo spet dan, ko bo zaključek, kakršni so zaključki že bili! Da se takšno radost, toliko srčnosti, glasbeno plesnih vragolij, čustev in zgodb odvrti pred čim večjim številom ljudi. Ker, nenazadnje, ko gledamo Folkart, vedno gledamo sebe. Vse nas!
45 minut in »si hin«
»Danes ni nič drugega pomembno. Pri'ite! Ne si tega delat', da vzadi stojite, pri'ite tu pod oder!« Tako je začel Tine Matjašič. Ja, brez okolišenja. Ja, kar direkt. Ker, ko je mariborski punk rock band Alo!Stari točno ob 20.30 prihrumel na Večerov oder, je sledilo približno 45 minut takega šusa, da je Matjašič po kake pol ure rekel »jaz bom hin«. In je res skoraj bil.
Pridirjali ste pod oder. Dvignili roke v zrak. Kar je band rekel, ste upoštevali. Mu jedli z roke. Do zadnjega. In znali skoraj vse na pamet. Od uvodne Star prek priredbe MačekMuri, pa do paketa gigamestnih hitov Vse bi dal in Nea vem kam. »Tu gori je vroče ko pes! Dobro, zadnje tri dni je bilo res malo bolj zdržno, samo kaaaak mi jeeee vročeeee!« se je drl Matjašič. Peterec je pržil, sprašil, drgnil. Pri Mozolj se je Matjašič za zadnji krik tako zabrisal na kolena, da je s čelom drajsal po odru. Taki špil, saj vam pravimo. »Mi smo ful hin, samo še bomo dva, ne, tri!« Veseli, ker niso prišli od daleč, kakor so se pošalili. Če so pa od tukaj. Mestni, naši pubeci. »V čast nam je, da lahko zaključimo Festival Lent, dajmo en aplavz!« so rekli in vi ste zaploskali.
Potem pa je sledilo, kar smo mislili, da v »novi normalnosti« ne bo več možno. Pri Nea vem kam je Matjašič pomahal publiki, ki je že tako ali tako začela premikati sedeže sem in tja. Pokazal, naj pridejo bližje, stopijo skupaj. In se zabrisal. Na folk. Ja. Na folk. In plaval čez množico. »To je mesto, kjer smo vsi familija in kjer se imamo fajn!« O, ja. Vse bi dal za »toto moje faking mesto«!
Naj band? Najbolj glasen gotovo!
In vse to, še preden so gor prišli Brkovi. Punk rock turbo folk spektakel. Z naskokom najbolj glasen band letošnjega Festivala Lent. Sicer pa so vajeni različnih »naj« nazivov. »Mi smo zagotovo najslabši band na področju nekdanje Jugoslavije! Še brat mi je rekel, češ, super je band, dokler ne začne tip pet. A ti poješ? U, pardon, sem mislil, da igraš kitaro!«
Brkovi so stresli Večerov oder do temeljev. Leteli so stoli, leteli ste vi. Ja, vi. Kar med publiko je nekdo priletel in skočil in odlom, in ... in norost in Festival Lent in ... Mislimo, da je bil komad z naslovom, pardon, takšen je, Pizda materina. Oh, ja. Pa peli ste Šef, z ustnic smo vam razbrali, kako ste znali vse do kraja. Shamso 69, nesporni frontman, pa je stal z razprostrtimi rokami, nekako tako kot zmagoslavno. Ker ... to so zmage. Glasne zmage.
Sijaj vseh sijajev
Bil je sklepni, zadnji, finalni večer Festival Lent, kakršnega smo vedno pomnili. Kamorkoli si stopil, je bil žur. Kamorkoli zavil, doza dobre volje. Kamorkoli naslonil uho, udarna muzika. In kjerkoli: vi. Koliko vas!
Pa naj je bilo to na Pozor! Muzika na cesti!, ko so se člani štajersko-prekmurske zasedbe Thanx, ki je sila popularna v Avstriji, metali na kolena s kitarami, magari, vi ste jim neusahljivo ploskali. Ali pa na še enem prenapolnjenem večer na KMŠ Odru z Lacha gostuje: Jam Session. Vrsta za odrom, pod odrom, nad odrom. Ko smo šli mi mimo, smo pokasirali takšno verzijo Englishman in New York, da bi Sting prikimal in šel na kakšen drink.
Najbrž kar dol po Dravski in na nabito polni lentovski promenadi levo, tja, proti Jurčkovem odru. Sijajno je bilo! Sijajno! Ker je sijalo, ko smo ujeli Shine On You Crazy Diamond, ki jo je poustvarila in tja za temno stran meseca poslala slovenska zasedba Eclipse: Tribute to Pink Floyd. Koliko vas je bilo! Tja gor, kako to sploh uspete sedeti, ne da bi zdrknili s klanca? Kako ste zapirali oči, odpirali srca, duše, ušesa. In kakšen solo na saksofonu je uprizorila Ana Šimenc? Vijuuuu!
Še dobro, da je takoj sledila Breathe, da smo nekaj podobnega kot lažje zadihali. »Vidimo vas, slišimo in čutimo!« smo zaslišali z odra, vi pa ste ploskali na najbolje obiskanem koncertu letošnjega Jurčkovega odra, ki je na samem koncu iz Vodnega stolpa naredil nekaj piramidi podobnega. In to potem, ko je za uvod že rockovsko žagala mariborska Dogma. Ne za dobre, ampak nove čase, da bo vse, kakor je in mora biti!
Res so »super skupina«
Finalni večer je imel toliko vsega in toliko vas, ampak konec smo dočakali tam, kjer je ponavadi najbolj svojevrstno. Kje drugje kot na JazzLentu na Minoritih, na Odru Nove KBM. Saj smo brali, slišali, pisali, kaj vse, da premore skupina Bokanté. Toda, saj jih ni bilo osem (ali devet? saj ne vemo) na odru? Ne, ne. Bilo jih je, vas je, nas je ... Vsi. Kar rinili in rinili ste naprej. Stali ob tribunah. Sedeži skoraj povsem zasedeni. Kot da ste vnaprej vedeli, kaj bo.
Niso zaman »super skupina«, sestavljeni izpod peresa Michaela Leagua ter iz kolektiva Snarky Puppy. Malika Tirolien je imela takšen koncert v koncertu, njen glas je bil orkester, njena predanost vesolje, takšen razpon, toliko karakterja, toliko nepopisne življenjske nravi, da tega zlepa ne bomo pozabili. Nak. »Hvala vam, da ste plesali!« so se celo zahvalili. Ah, res ne bi bilo treba.
Če pa je bilo vse, kar so počeli, virtuozno. Naj bo to solo na lutnji/oudu. Naj bo to vse, kar je na lap steel kitari drajsal Roosevelt Collier, velika zvezda. In kot celota so bili res toliko vsega hkrati, da so domala žanr zase. To je blues, je folk, je karibska folklora, je skoraj trip-hop. Je toliko glasbe, ko slišiš vsak inštrument posebej in vse hkrati. Kot da bi pojedel in spil vse opioide, ampak bil hkrati v drugem stanju, a ves čas nekako še priseben. Komadi, ki se skoraj ne končajo. Koncert, ki je spremenil zavest. V vseh pomenih.
Vredno. Vredno. Vredno.
»Predvsem zahvala vsem vam!« so sporočili z odra. »Za tako lepo energijo, da smo bili po letu in pol na odru. To je naš tretji koncert, prvi po januarju ali februarju 2020. Kajti, odpraviti se zdaj, v teh časih na turnejo? Ko imaš PCR test ob petih zjutraj, pa moraš takoj na pot? Ampak, zavoljo tega nocoj, zaradi vsega tega je vse, čisto vse vredno! Hvala!«
To so bile sklepne besede Festivala Lent 2021. In vse, kar so rekli Bokanté, podpišemo, razumemo, živimo tudi mi. Ni, kot je bilo, ampak je. Še bolj. Ko je, potem res je. In ko Festival Lent doživi takšno drugo soboto, takšen finale ... Potem vemo, da bo poletje več kot uspešno! Bo dolgo, kaj dolgo, najdaljše. Ker bo tudi Festival Lent najdaljši.
Se vidiiiimoooo avgustaaaaa!
Izjava dneva
»Danes ni nič drugega pomembno. Pri'ite! Ne si tega delat', da vzadi stojite, pri'ite tu pod oder!« Tine Matjašič, Alo!Stari
Številka dneva
48 – Minut smo mi štopali, da je trajal koncert Alo!Stari. Vredno. Vsake. Minute.
Aja, še to.
Kmalu pride tudi besedilo, kjer povemo, da »ni še konec, ne!«
Piše. Jaša Lorenčič