Slišal si ... No, nisi. Nič. Tišino, pozornost, (ne)moč. In obenem ... Si slišal vse. In še več. Lahko bi bil slišal, kako prvo predjesensko listje prerano pada na še do nedavnega vroča, razbeljena, zdaj pa že mogočno hladna tla na Trgu Leona Štuklja. Lahko si slišal tudi piš vetra, ki pove, da poletje gre v jesen. In slišal si ... Kako pojeta, dehtita, šelestita ter nato vražje rohnita violončelo in klavir.
Sredi mesta. Sredi trga. Sredi petkovega večera. Ko je petek še bil petek. Preden se je čas zlil v prostor, prostor pa v čas. Kajti slišal si ... Koncert, ki te je pobožal, požgečkal in pohvalil. Slišal si Luko Šulića. In Evgenyja Gencheva. Slišal si koncert, ko si lahko prisluhnil še sebi. Slišal si ... Popolnost.
Neponovljiva kulisa
Legenda – bojda pa tudi statistika – pravi, da je Festival Lent že v svojem glavnem, junijsko-julijskem terminu znal imeti nižje temperature kot tekme za Zlato lisico. O, ja. Imel, imel. Zdaj, v petek, 27. avgusta, pa je imel Festival Lent prvič jesen. In ni imel dežja. O, ne. Pa tudi, če bi slučajno bil. Ampak ne. Ni ga bilo. Saj je že poleti deževalo en sam piškav popoldan. In leto pred tem, ko smo videli, kako vroče avgustovski je lahko Festival Lent, sploh ne.
Tokrat pa je bilo zgodnje jesensko vreme nepričakovano idealno. Za kuliso. Prekrasno, neponovljivo, pravo kuliso. Bilo je ravno prav mrzlo, da si se lahko (p)ogrel. Ker koncert, ki sta ga pripravila Šulić in Genchev, je bil topla odeja. Za enega, za dva, za vse.
Rocky Balboa na klavirju
Mesto sta, takoj po deveti zvečer, stišala. Zaustavila sta petkov vrvež in poskrbela, da je mesto napelo ušesa. Napelo, kakor jih že dolgo ni. Koncert s tako zbranim, uvidevnim, kvalitetnim občinstvom. Ni čudno, da je po uvodni Nuvole Bianche (Ludovico Einaudi) kmalu prišla pohvala. Za takšno zbranost, za takšno čarobnost, za take pare ušes.
»Hvala, da ste se zbrali v tako velikem številu,« je Luka Šulić pred svojim mestom prvič vzel v roke mikrofon. »Presrečna sva, da sva sploh na odru. Hvala, da ste prišli, zato en aplavz za vas!«
Da, sčasoma tudi nagovore že obvlada. Kajti, nato je pohvalil svojega »kompanjona«. »Nocoj je z mano moj dragi prijatelj, Rocky Balboa klavirja iz Bolgarije, Evgeny Genchev, en velik aplavz zanj, prosim. Je Rocky, ampak ima tudi nežno plat.« Zavedal se je, kakšen večer smo imeli. Nemudoma. Kot da bi bil pravzaprav sedel med nami, kamor je tako ali tako previdno, a nič manj radovedno plazil s pretanjenim zvokom, ki je sploh v zgodnjem delu koncerta kar risal občutke. Nežen klavir, poetično čelo. Saj sta si že takoj, ko sta obdelala zimski duel Vivaldijevih Štirih letnih časov, tudi podajala cele pejsaže. Kot da bi žonglirala. Dih jemajoče.
Skladbe, ki segrejejo
Ampak, v nežnejših plasteh, tam se zdi, da sta pomirjujočemu večeru dala tisto nekaj več.
»Imava ogromno lepih skladb, da vas malo segrejejo. Upam, da ne bo deževalo, ne? Imava par ljubezenskih, lepo se objemite, je dovoljeno. Da vam bo toplo. In uživajte na koncertu,« je bil Šulićev napotek in sprehod čez repertoar, kjer sta obdelala tudi »par skladb iz filmske literature« ter tako spomnila na filme Amelie, A Star is Born, Cinema Paradiso.
Šulićevo, skoraj sramežljivo vprašanje »vam je to všeč?«, je dobilo odgovor. V obliki gromkega aplavza.
Vražje, pekoče in rockersko
Ampak kot se za petek spodobi, je prišel tudi, no, žur. Nekaj čardaša za uvod in nato Brahmsov Madžarski ples št. 5. Vražje, že skoraj pekoče. In nato ... Rock žur. Nažigaška čaga. Eksplozija hitov, kjer je bilo peti in ne peti greh, najbrž kar oboje. Ker ko se razleže večna Bohemian Rhapsody, gre tekst sam od sebe z jezika. Seveda gre. Obdelala sta jo po dolgem in počez. Vse tja do gonga, ki ga je tokrat zamenjal aplavz. Ko hit izgubi tekst, pa še pridobi na melodiji. Ko sta Genchev in Šulić tako padla noter, da sta se malo še prehitela, ko sta neizogibno prišla do sklepne misli, češ, kamorkoli bo že veter pihal.
In je. Kot zmaga. Kot We are the Champions. Kot zmagoslavje, da vse to sploh (še) imamo. Tak koncert. Sredi petka, sredi trga, sredi mesta. »Hočete, da vidimo, kak pojete?« si je zaželel Šulić. In nekaj tega tudi dobil. Nato pa slekel suknjič. Seveda ga je. In sta raztrgala Smells Like Teen Spirit. Pesem, ki je spremenila Nirvano, in nato še svet, in nato še 2Cellos. »Še eno za dobre stare cajte, ne?« se je neizogibno spomnil na 2Cellos, ki bo 17. septembra izdal album Dedicated, in s Thunderstruck pokazal, kako je klasika postala rock in obratno. In kako je uporniška pesem Bella Ciao dobila nove in nove obdelave. »Tota se imenuje korona ciao!« je Šulić zamenjal naslov in podpisal čas.
Končalo se je s tistim, kar šteje največ
Kako hitro mine, kadar se čas ustavi. Preden se vrnemo nazaj v vse to, kar je in kar smo. Kako nezadržno gre okoli ena sama ura, kadar je napolnjena s toliko čustvi. In željo, da bi spet vstali. Najprej s sedežev, kar po takšni You Raise Me Up seveda ni bilo težko, skoraj samoumevno. Ampak predvsem kot družba, kot ljudje, kot skupnost. Na naš način. Na sinatrovski. My Way. Ni se pa končalo z eksplozijo ali giga hitom. Ne. Končalo se je s tistim, kar šteje največ. Z ljubeznijo.
»Ni lepšega, kot končati še z eno pesmijo od Queenov. Ta se imenuje Love of My Life!« je še povedal Šulić. Izbral komad, v katerem je Freddie Mercury povedal, kaj povedal, izčutil vse, kar se izčutiti da. In točno tako sta izčutila Luka Šulić in Evgeny Genchev.
Za en večer, en petek, en koncert, ko se je vse ustavilo. In prisluhnilo. In začutilo. In naredilo posnetek, ki ostane. V vseh nas.
Aja, še to. Se vidimo danes na Dubiooooziiiiii, neeee?
Piše. Jaša Lorenčič
Luka Šulić in Evgeny Genchev, 27. avgust 2021 (foto: Janez Klenovšek)