Nekdo je nekoč rekel, da ni vsak dan nedelja. Saj je res. Ni. Ampak, saj tako je bilo na letošnjo nedeljo. Sploh. Ni. Bila. Nedelja. Ne! Ne na Glavnem trgu, ne v Sodnem stolpu, ne na Jurčkovem odru, in definitivno ne na Večerovem odru. Saj je še Tomi Meglič rekel: »Človek sploh ne more verjet', da je danes nedelja!« Ampak, na Festivalu Lent lahko verjamemo vsemu in še več se zgodi. Pa gremo lepo po vrsti, kakor Franc v krsti ...
Počivaj v miru, Franc!
Telefon je zazvonil in pogrebci, trije vrli možje, resno oblečeni, a do pobalinskega karakterja slečeni, so se spogledali. Klic je prišel ... Od zgoraj. Tam zgoraj. Iz nebes. In ravno takrat je – ne, to ni bil del programa – zalajal velik, črn pes. Gromozanski. Iz publike. In je najmanjši pogrebec, ta, ki ga sicer, ko je v civilu, težko zgrešite v tv oglasih, zarenčal nazaj. Kdo je dobil dvoboj, vas zanima? Pogrebec, kdo pa.
Klic od zgoraj je nato sporočil. Iščemo: Franca Pestotnika. In so ga izvlekli. Kar iz publike, gospoda v rdeči majici in nagajivega nasmeha. Pa je tudi ta kmalu izginil. Dali so mu roko, ga objeli in položili v – krsto. Mrk obraz, utrujeno telo, popolna spontana nepričakovana igra. Zvedava otročad, posedajoča na zelenih plahtah, je zakričala, ko je iz ozadja eden od pogrebcev postal starka s koso. Pa še Carmina Burana zraven. Uh! Še nas je naježilo!
Ljubitelj sadjevca, ra-ta-ta!
In, kot vemo, ni pogreba brez govora. Tudi govorca so pogrebci našli kar med publiko. No, pogrebci. Prijatelji jagri. »Naš dragi prijatelj Franc je oboževal sadje!« je resnoben govor zadonel čez vse bolj poln Glavni trg. In trojica »prijateljev« je pokazala, kako je imel Franc rad sadje. Na eks. Iz flaše. Sadjevec. Haha.
Ampak, smeha je bilo kmalu konec, ko je padla častna salva s častnimi streli. Kako smo se zdrznili! Pok. Pok. Pok. Nato pa ra-ta-ta, ko je pogrebcu ušel brzostrelski rafal. Takšen, da je na nebu zadel, em, kokoš. Haha. Če bi jo ciljal, nerodni lovec, je ne bi zadel, ni teorije. Zadonel je še Bach, krsta se je spustila, ubogemu Francu iz publike je lesena dila, ki pokriva življenje, pritisnila na obraz. Nato pa ... Svetloba, nebo, aleluja! Vstal je! Franc je vstal! Od mrtvih! Jaaaa!
Pa je telefon spet zazvonil.
Ker, morda je predstava, klasika vseh klasik, res naslovljena Počivaj v miru. Toda za pogrebce nikdar ni počitka. Kakor tudi ne za Festival Lent, saj smo vas, ljubitelji Ane Desetnice, videli, kako ste zadrževali dih, ko je Kosovc II – Sreča žongliral z odmaševalcem, stožcem in žogo.
Ivančičevi stari novi časi!
»A kaj bi ti govoril, sem takšen, ker sem živ ... Zato nikar ... « je svoje hite nastavil neutruden, neumoren, neskončno prepevajoč Slavko Ivančić. In se je razleglo po parku. Stari, manj stari, večno mladi. Ivančićeve pesmi iz bogate kariere znaš tudi, če misliš, da jih ne znaš. Gre kar samo od sebe. So izvajalci, ki se svojih ponarodelih hitov naveličajo. Ne 66-letni Ivančić, o, ne.
»Kaj imamo še kako kitico?« je vprašal in podaljšal komad, ki ga nikdar ne bo konec. »Fantje, ker to besedilo je naše. Z vsem spoštovanjem do punc, žena, dragih mam, ampak, to smo mi ... A kaaaaj bi tiiii govoooooril, sem taaaakšeeeen, ker seeeem žiiiv!«
Razkav, hripav, življenja poln vokal. Samo nizal je in nizal. Ne bom pozabil na starečase, ko pride tako v paketu, gre od promenade, čez trate, okrog dreves in nazaj na Oder Triglav. »Brez zamere, dragi ljudje, ampak vsi mi bi morali pred parlament s tem besedilom! Tam nas morajo poslušati!« Nekaj neverjetno iskrenega in zapomnljivega je na tem, ko avtor tako presneto verjame v svoja besedila in jih umešča v današnji čas. Ne, ne bomo pozabili; ne na stare, ne na te čase. Ivančić je bil res dobro razpoložen, s krasno zasedbo in, vsaj sodeč po tem, koliko smo doslej ujeli, nabral res za mali Woodstock občestva.
Jimi Hendrix je živ, zdrav in na Lentu
Ni pa to bil edini Woodstock. O, ne. Začelo se je le s kitaro, električno, turkizno, okoli obrnjeno, kakor se spodobi, če si živa reinkarnacija. Ne toliko počasi, kolikor tiho in predano. Ja, Julijan Erič, letošnji kurator Jazz Podija, si je vzel čas. Saj bo nastopil kar trikrat. Nazadnje tudi s Prismojenimi profesorji bluesa, brez skrbi, v sredo. Začel pa je s triom. Najprej sam. Marko Perič je imel bas v rokah, ampak je čakal. Da se Erič, potopljen v morje fusion blues acid rock fantazij, ogreje. Nato je za bobne sedel še Nel Daugul.
Je to bil sploh komad? Ogrevanje? Vaja? »Lepo pozdravljeni, se opravičujem, nisem hotel imeti nagovora, res se opravičujem, nisem si mogel pomagati, ampak smo kar začeli, ker ta komad ... « Glave v publiki, ki se je namnožila do točke, da ste sedeže že iskali z detektivskim čutom, so šle naprej-nazaj, naprej-nazaj, naprej-nazaj. Samo, da je kliknilo, bam, pa je šlo.
In kako zveni tak blues rock trio v Sodnem stolpu? Tako bomo rekli: Jimi Hendrix je živ, zdrav in igra na Festivalu Lent! Wah-wah pedal je napolnil galerijo, kakor bi uspelo morda le še redkokomu. Kdor je bil tam, tega špila ne bo tako zlahka pozabil. Še zlasti ne tisti, ki so prvič prišli v Sodni stolp, kar se dogaja iz večera v večer. In še vsak je naredil fotografijo in pripisal, kaj imamo v Mariboru! Ja, imamo! Koncert s trakom v laseh, šilt kapo obrnjeno nazaj in obvezno z zaprtimi očmi, med takimi kitarskimi podvigi. Mamma mia!
Je tu kdo iz Brazilije?
Bil je večer, ko smo se še kaj naučili, ker tudi to je Festival Lent. Ta brizganec multikulture. La Fanfarria del Capitan, ja, tista zasedba, ki je v Netflixovi uspešnici La Casa De Papel posnela verjetno trenutno najbolj poznano verzijo večne Bella Ciao, je že sama po sebi talilni lonec multietnike.
»Naslednji komad ima brazilski ritem. Je samba za zelo vroče poletje,« je napovedala neutrudna Victoria Cornejo. »Pokazala vam bom, kako se na to pleše. Mimogrede, je tukaj kdo iz Brazilije?« je povprašala Jurčkov oder. »Ne? Super, potem nihče ne more reči, da slabo plešem.«
Slabo? Ste smešni! Kako se je vrtela, vijuuuuu. Saj ste lahko videli, navihani, temperamentni, korajžni. Če smo dobro videli, je Victoria Cornejo zalučala tamburin kar z nogo in dalje udrihala? No, preden je vzela v roke harmoniko in jo samozavestno vlekla sem ter tja, da se je še Drava zibala. Dediščina Jurčkovega odra je v skrbnih rokah, ni kaj.
Ati Tomi že ve
»Stran od ljudi ... Mesto je ostalo brez luči ... «
Tako je začel Tomi Meglič na Večerovem odru. Z Napalm 3. Ne, ni med bolj znanimi skladbami Siddharte. Kar nekaj takih je bilo v zgodnjem delu koncerta. Od teme k luči, kakor je napovedal. In res. Prvi del koncerta je bil intimen, poglobljen, morda celo mestoma naporen. Ampak ves čas v pričakovanju. »Končno je prišel čas, ko lahko iz srca direkt igramo rock'n'roll in kje je lepše ta večer kot v Mariboru?« je bil preblisk v B Mashina. Nežna, predelana, čuteča verzija.
Avgusta lani je na istem odru Meglič napovedal, da ne bo »virus premagal nas, mi bomo njega« in da je »rock'n'roll najboljše zdavilo«. Takšen rock'n'roll gotovo. Komaj tretji nastop Siddharte na Festivalu Lent, pa niti v preteklih dveh verzijah ne pomnimo takšne vokalne predanosti. Kako je zakričal v Do konca! »Niti leto ni, kar smo bili tukaj, manj številčni zaradi znanih razlogov! Danes gremo do konca!«
Bil je koncert, na katerem je bila vztrajnost ne le poplačana. Siddharta je začela globoko, poetično, težko. Ampak, je vse bolj sijala luč. Kot zgodba, kakršnih Meglič z leti, hvala bogu, deli vse več. Kako je otroštvo vedno brezskrbno in kako je to želel dopovedati sinu v avtu, pa je sin rekel, da bi tudi sam rad vozil avto, potem pa odmahnil z roko, da je deset let, kolikor mora miniti, da bo lahko imel tudi sam izpit za avto, pa res predolga doba. In mu je sestrica rekla: »Ah, ati že ve, on je napisal pesem Spet otrok!« Ja, ati Tomi ve.
Dve uri in pol!
Ni čudno, da je rekel, kako ljubezni v Mariboru ne manjka. Dolgo ste sedeli, a nikakor predolgo. Kot da tokrat korit nihče ne bo naskočil, dreves nobeden objemal. Ampak, kaj vse se zgodi v dveh urah in pol. Ja, dveh urah in pol. Tole je šlo do polnoči. Ko je namreč prišla pesem Piknik, skladba o vročem poletju, dobrih ljudeh, ko gre le na bolje in le da vsem lepo je, ste vstali. Kot spontana ceremonija, kreativni vnebohod, kolektivna seansa. Vse je stalo, vse pelo. In luči. Toliko luči. Na odru, v očeh, v ljudeh. Iz teme do sonca, od trnja do zvezd. Še Ring, pesem o dajanju strupa v čaj, je zvenela toplo in objemajoče.
In nato je padla izjava vseh izjav. »Testirati bi bilo treba vse tiste, ki so danes doma!« je zašpičil Tomi Meglič. »Zdi se mi namreč, da rock'n'roll ne more prenesti nobene bolezni. Je cepivo in zdravilo za vse nas! Na zdravje, Maribor! In hvala organizatorjem, da so tako drzni!«
Ker vse je drznost, s ščepcem predrznosti. Kot je bila po instrumentalno raztegnjeni dozi Le Mavrice po predstavitvi članov banda tista, da najglasnejši član banda ni »bratec Boštjan na bobnih«, temveč so to Maribor, Festival Lent in njegova publika. In, ko je šla skozi še Ledena, objemajoče celostna, v krasni akustični izvedbi, ko ste objemali Medrevesa in prišli Na sonce, je ostalo samo še to, da je Tomi Meglič prijavil: »Pa saj človek sploh ne more verjeti, da je danes nedelja!«
Pa je. Na Festivalu Lent je vsak dan nedelja. Kako vemo? »Zdaj ste vsi šli že domov, mi pa smo še enega zaigrali,« je Meglič malo najbrž gledal tudi na uro. Pa vseeno. Počakal. Da je Tomaž Rous nastavil klavirske tipke, da so Jani Hace, Primož Benko in Boštjan Meglič prišli za en mikrofon. In zapeli. Orion Lady.
Izjavadneva
»Testirati bi morali tiste, ki jih danes ni tukaj!«Tomi Meglič, Siddharta.
Številka dneva
150 – Minut je trajal koncert Siddharte!
Ponedeljkovi hiti!
- Če greste skozi mesto ... Kar korajžno. Aja, pa na Žonglerskem koncertu gotovo ne bo padla nobena žogica. Ob 17.30 na Glavnem trgu!
- Eden in edini: Ibrica Jusić. Na tole sladokusci res čakajo. Na »Pjesme iz dubrovačkih skalina«. Kje? Kako kje? V Sodnem stolpuuuu!
- Dokudoc! V KC Pekarna! In film, ki je prejel vesno! Hči Camorre!
- Že Slavko Ivančić nam je prinesel vonj po morju, Rudi Bučar ga bo pa začinil s svojo bando. Večerov oder!
- Zvezdniška zasedba, da se že ob branju lasje zibljejo v blues pentatoniki. Julijan Erič bo po Sodnem stolpu s triom splezal čez prehod do Odra Minoriti – Nova KBM ter z Markom Črnčcem, Igorjem Leonardijem, Tadejem Kamplom in Zlatkom Djogičem uprizoril Blues Experience.
Aja, še to. Začenja se nov teden, neučakanim samo sporočamo, da se Folkart začne v četrtek!
Piše. Jaša Lorenčič