• 26. 6. 2021

Kako si je Gibonni po sto letih »suše in tuge« nekako kot brisal solze. In kako je Jamie Oliver ocenjeval juho z Radensko. In borovnicami.

Čisto možno, da se nam je samo zdelo. Ampak ... Si je Gibonni res brisal solze? Pa saj to je bilo za zjokat nenormalno dobro! Nihče ni mogel sedeti, ne več po petem, šestem komadu. Ker se je zgodilo, kar dolgo niti sanjali več nismo. Zgodilo se je, kar se zgodi le na Festivalu Lent. Že takoj prvi festivalski dan. Tisti nepozaben občutek. Ko si. Skupaj. Mi. Tu. Zdaj. Gremo! Lentamo!

SevenSmiles, adijo dež!

Dober, star, tradicionalen meteorološki zakon pravi: če pa je Lent. Kdaj to rečemo? Ko je dolgo, lepo, sončno, vroče, potem pa pride naš festival in z njim oblaki ter dež. Ha! Ne tokrat! Ne, ne. Kakih sedemnajst kapljic je padlo, ampak smo jih odgnali. Skupaj.

In kako nam je to uspelo, kljub zlovešči nebeški črnini? »Hvala lepa, publika iz Maribora, čudoviti ste!« so rekli fantje in dekleta iz mednarodno premešane zasedbe SevenSmiles. Nasmejani, kot pritiče njihovemu imenu. In to je bil, tam nekje ob pol sedmih, na Glavnem trgu pri Alojzijevi cerkvi šele uvod, čeprav je Pozor! Muzika na cesti! celodnevna vožnja na safariju uličarske glasbe. Dehtel, zazibal, pobožal je Astor Piazzollla, taki verziji Oblivion zaploskamo še z vilicami in noži. Sploh, če je nenapovedana, s komplimentom: »Zelo znana je, saj poznate, uživajte!«

Demšarjeve tekoče stopnice

Že kar enajsto obletnico praznujejo Živa dvorišča. Sijajno so nas v festival uvedli že v četrtek, ko smo bili na Štajerski čagi, pa na Šmrkafci in Skakafci turneji, pa še marsikje; no, petek, prvi festivalski dan, pa je prinesel hit na hit. Kot je bil hit minulo zimo inšpektor Martin Vrenko. Njegov avtor, pisatelj Avgust Demšar, je v krasnem ambientu Vojašniškega trga 6 Ninu Flisarju in Jerneji Ferlež povedal, kakšen je bil ta Maribor njegovega otroštva, kamor je postavil svojega junaka.

Trd in trpek, ker ga mama samohranilka ni smela imeti pri sebi, sama, v najetem stanovanju v Tomšičevem drevoredu. Zato je bival na kmetiji pod Pohorjem, kamor je mati hodila z avtobusom, do vsakega večera, da nikdar ni imel občutka, češ, kako sem brez mame; občutek je bil neizmerno lep. Aja, pa kaj se lahko zgodi samo na Festivalu Lent? Da tak avtor, kot je Demšar, nasmejano prizna: »V Kviku smo se, ko je Maribor dobil prve tekoče stopnice, vozili do onemoglosti!«

Jamie Oliver v Mariboru

Da imajo deca svoj prvi Woodstock prav na Festivalu Lent, vemo že vse od takrat, ko smo imeli Otroški Lent, pa Otroškiprogram in Art Kamp z Odrom Triglav. Ampak to, kar je pokazal Mali pok, improvizacijska skupina iz Kulturnega doma Pekre-Limbuš? Halo?! Za improligaško prihodnost se nam gotovo ni bati, kajti prostrano dvorišče Krekove 4 je videlo predstavo za vse čase.

Ko policija pove, denimo, da dela samo do osmih. Haha. Ko v ambulanti zobozdravnik izpuli toliko kariesa, da še sam pade skupaj. Ne samo oni na zicu. Hehe. In ko pride sam Jamie Oliver v Maribor. Ocenjevati, kaj neki kuhamo pri nas ... Em ... Juho z Radensko. In borovnicami. Ko ima kuharica »sposojene« roke. In ocena? »Jaz imam rajši, če me v ustih kaj žgečka . In nikoli ne pozabim na ingver!«

Hop, cup, na glavo ob Dravo in … gremo!

Kakor venomer ponavljamo, je najboljši nizki štart večera najbrž res na Odru Triglav. Kako se je pa v nezgrešljivi rožnati obleki sukala in vrtela, ja, kar sama od sebe, Anja Pavlin iz novomeške zasedbe Tretji kanu. O! »Vesela sem, da ste z nami!« je napovedala čuteč nastop, ki smo ga lahko spremljali v vseh možnih pozah. Stoje na promenadi. Sede na travi. Na pol ležeče na sedežih.

Ampak veste, da je obstajala na drugem koncu festivalske trase skorajda zrcalno identična slika? O, ja. Na Jurčkovem odru smo vas videli. Kako ste legli kar gor v hrib. In kako so, seveda, najbolj muzikalni labodi v mestu prišli in gledali, le kdo je to »zahodno dekle?«, kakor si pravi Urška Mihevc iz slovenske country rock skupine Fed Horses. »Naslednja pesem je Jaz in nebo. A kdo pozna?« je navdušeno vprašala čez zaliv in tja gor v breg, ter vse tiste, ki ste se naslonili na zunanjo stran ograje. »Ne? Nič hudega, vas bom naučila.« In res. Je.

Pa še nekaj nam je neverjetno uspelo. Kar take, ekspres rešitve? Vemo, da ste se veselili nastopa Maje Keuc z bandom. Vemo, vemo. Mi tudi. Ampak če ne gre, potem ne gre, glasilke vedno velja čuvati. Kot je nas čuvala zasedba King Foo. Kako so pa vskočili! Hop, cup, na glavo ob Dravo in gremo! Če ste se sprehajali po promenadi tam po deseti, in ste ugibali, od kod doni ta žur? Ja. Pevka Aleksandra Josić je čisto noter padla. Vau!

Samo dve še zdržite, moje bodo tudi živahne!

Kako pa je not, na poti v glasbena nebesa prenovljenega Sodnega stolpa, s svojim bandom padel Marko Grobler. Mi smo ga ujeli ravno, ko si je še tonski tehnik brisal solze izpod očal. Mhm. Taka verzija, ki srce na novo napolni. »Svet ni za naju, ti izgledaš žalostno / veš, da ni dovolj za naju, nekaj bova še našla,« je presunila, objela, poljubila. Tam gori, na novi, dodatni, mitski galeriji Sodnega stolpa. Tak Sodni stolp je drugačen kot prej, ne le zato, ker je višji. Bolj intimen je. Prepišen.

Tako, da se sliši, kako smo prestavili oder Fontana na Lentu v sklopu Pozor! Muzika na cesti!, kjer sta Matjaž Balažic in Timi Krajnc s kitaro in bandoneonom izvajala take vragolije, da je še Grobler v Sodnem stolpu v smehu priznal: »O, zunaj imajo pa bolj veselo muziko! Bomo šli pol tja. Dve še zdržite, pa bodo tudi moje bolj živahne!« Ampak je nujno odigral še V hipu, resnično ljubezensko pripoved. »Intimna zgodba, ampak nič takega, hehe. V hipu sem se namreč zaljubil, spočel otroke, vmes je sicer minilo 16 let, ampak bilo je v hipu in še vedno jo ljubim!«

Po sto letih suše in »tuge«

Že navzven je brbotalo, cvrčalo, migetalo. Veliko pričakovanje. Veliko ime. Veliki Gibonni. Komaj četrtič je nastopil na Festivalu Lent. Ampak, če mislite, da je to neverjeten podatek ... »Dober večer, Maribor! Petek! Petindvajseti šesti 2021! Dan, ko je Maribor premagal korono. In dan, ko imamo tudi mi prvi koncert po sto letih suše in tuge. Hvala, da smo! Dal bom vse od sebe, hvala, da ste prišli!«

Ne, ni samo dal vsega od sebe. Tudi pripeljal je vse, ki jih ima ob sebi. Od Nikše Bratoša do falange instrumentalnih prvoligašev. Kakšna zasedba! Koliko glasbenega mojstrstva in kakšen zvok! Je sploh možno hkrati bolj na glas in bolj polno? Težko, res prekleto težko. Ker, od prve Onako od oka, pa do zadnje Činim pravu stvar, in vseh sedemnajstih komadov vmes – ste znali. Znali, znali, znali. Ne samo besedila, ampak še kretnje, pa kdaj zapreti oči in kdaj koga objeti.

In pri, recimo, drugi skladbi večera Mirakul, ste še sedeli. Pri šesti U ljubav vjere nemam je bilo s sedenjem konec. Do konca večera. Vstali ste in obstali. Gibonni pa je bil take volje, da je jel razlagati, kako ima član banda doma – 65 krav. Da boljšega mleka se ne dobi. In kar dirigiral jim je. Pustite note, pustite priprave, fantje, gremo, trojica na saksofonu, pozavni in trobenti je igrala, pihala, trobila tako, kakor je Zlatan Stipišić – Gibonni zamahnil z roko. Do popolnosti in čez.

Ni želel preveč poskušati v slovenščini, ker da je preveč iz vaje, ampak je rekel vseeno: »Hvala vam, Slovenija gre naprej.« In nato našteval, od kod vse so ljudje, ki jih vidi in so se mu najavili. Pa Maribor, Ljubljana, Kranj, Novo mesto ... »Od kod si rekel ti, da si?« je pokazal na nekoga v drugi vrsti. »Čakovec? Hahaha, tudi prav!«

Koncert, ki je spomnil na tiste najboljše čase Festivala Lent. Ko smo vas videli, kako ste peli tudi onstrah obeh koncev odra. Tako iz Glavnega trga kot Slomškovega trga. Pa krik neke mlade dame, ki je, ko se je sprostil prostor in je koooončno lahko prišla na Večerov oder, skočila tako visoko, da bi gladko lahko nastopila na olimpijadi v Tokiju. Ljudje so se objemali, kakor se niso vsaj od lanskega Festivala Lent. In kimali, zadovoljno, skupaj in ponosno. Lentovsko!

Številka dneva

1965 – Leto, ko je Avgust Demšar prvič videl pralni stroj.

Izjava dneva

Profesor: »Zakaj se slačite?«
Frenk Sveder: »Ja, če je avdicija, ni?«

Sobotni hiti!

Aja, še to. Če le gre, tu in tam vržite oko na naše kanale obveščanja, ker so taki časi, da moramo kaj odpovedati, vedno se potrudimo za menjavo, pa kakšen termin se morda malo zamakne. Ampak nič zato, ne? Samo da je: Leeeeeeent!

 

Piše. Jaša Lorenčič