Festival Lent 2021 je konč ... Ne! Ni! Ne, nismo se zatipkali. Festival Lent niti slučajno ni končan. Nekje tam, na promenadi, kjer je bilo v soboto tako nabito, kot v vseh najbolj množičnih in lepih spominih, najbrž še traja. In gotovo še kdo kaj prepeva, pleše, migeta. Ampak ne, ni konec! Niti blizu, niti slučajno, ne!
Ker so takšni časi, da se vse spreminja. Lani smo prvič lentali v avgustu, letos pa lentamo od junija do avgusta, kaj avgusta, vse do septembra. Obstaja nekaj, čemur po novem in odslej najbrž že pravimo »Lent po Lentu«. V bistvu pa je vse to lentanje. Ker to je stanje duha! Doživetje, kakršno je bilo teh devet dni z velikim finalom na drugo soboto. Nekaj, kar poletje ne le uvede, ampak podaljša. Da, to bo najdaljše Poletje z velikim P in velikim L za Lent!
Luka Šulić, Dubioza Kolektiv, petki, nedelje ...
Da, Festival Lent bo trajal v parku s Poletnim Art kampom skozi vse poletje. Ob dogajanju v parku ne moremo mimo zadnjih avgustovskih vikendov. Za 27. in 28. avgust že veste vse: petek bo pripadel loku in violončelu Luke Šulića, sobota pa Dubiozi Kolektivu. Preden vprašate: žal, Dubioza je že razprodana. Oba koncerta bosta na prekrasnem Rotovškem trgu, kjer je (bil) Večerov oder.
Kaj točno bomo pripravili, izvedli in naštimali vikend poprej, 21. in 22. avgusta, vam še ne moremo izdati, tuhtamo pa tudi o še kakšni lokaciji. Ker takšni smo. Ne moremo si pomagati. Zato vas v sklopu dogodkov Narodnega doma Maribor vabimo na nedeljske Promenadne koncerte v paviljon Mestnega parka, letošnji petki pa bodo sijajno obarvani vedno z dvojnim programom, praviloma duetov v Arkadah mariborskega gradu in/ali na balkonu Mestne hiše Rotovž. Kdo? Bilbi in Gregor, Hauptman in Filip Vadnu, Duo Simpatico ... Ni, da ni.
Veliki septembrski operni finale!
Za veliki finale, ko bomo vročemu, krasnemu, pestremu, pisanemu, kreativnemu, glasnemu, nežnemu in temperamentnemu poletju, pomahali v slovo na največji možen način, na Operni noči 2021 na Glavnem trgu, dnevni sobi mesta.
Vse zato, da že zdaj povabimo na prihodnjo, okroglo, jubilejno trideseto lentanje, ko bo Festival Lent znova pokazal, kaj vse natuhta tekom dolge zime, da je vstop v poletje takšen, kakršen mora biti. Ker, saj smo videli letos: brez Festivala Lent se poletje zares ne more začeti.
Dež? Kaj je to?
Da pa se za hip ozremo na pravkar končan glavni, začetni, bistveni del Festivala Lent. Najprej en fascinanten podatek. Veste, kolikokrat je zvečer deževalo, da smo iskali pelerine, pozabljali dežnike, se stiskali pod arkadami? Niti. Enkrat. Samkrat. Padlo je kakšnih sedem kapelj v sredo tam proti večeru, ko se je Gojmir Lešnjak – Gojc ob Marti Zore ravno pojavil na odru. In kaj je rekel? »Pa ne bo nam en dež prišel do živega, ne da ne? Toliko dežja smo že preživeli, pa nam ni prišlo do živega. Potem nam pa tudi teh par kapelj ne bo!«
Zapeli smo oooo in aaa in jejeje in so oblaki šli pa-pa. Sploh z Odra Triglav, kjer smo se zibali s Tretjim kanujem, znali na pamet komade, za katere smo mislili, da jih sploh ne znamo, s Slavkom Ivančićem ter pomahali Franu Milčinskemu Ježku, skupaj z njegovo vnukinjo Nano Milčinski.
Dve gugalnici!
Sicer pa je deževalo le en četrtkov popoldan, pa še takrat je bilo programa zelo malo okrnjenega. In potem v nedeljo, ko smo že vse pospravili, a nikakor končali. Ker lentanje te ne spusti kar tako.
Če pa že, je itak bilo obratno. Ana Desetnica, naš festival uličnega gledališča, je vajena vsega, ampak take vročine? Da smo predstave ob 17.30 raje prestavili na 20.00, takoj po prvi predstavi. In, o, se je izplačalo. Pa še ko ni bilo vročine, je špricalo od curkov, kakor na klovnaži Ram. Neskončno smo bili hvaležni, da je Franc Pestotnik na Počivaj v miru zaslišal aleluja in vstal od mrtvih.
Na Glavnem trgu smo si podajali kulturo sem in tja, tja in sem. Od uvodnih Sevensmiles, ko je donela krasna glasba Astorja Piazzolle, pa do otvoritvenega dne naše osnove, temeljev, bistva – Folkarta. Triintridesetega po vrsti, tokrat s štirimi gostujočimi tujimi skupinami iz Srbije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine ter Češke, ob gostiteljih, naši Akademski folklorni skupini Študent. Aja, kako smo spet stegovali vratove in se rukali, halo, ali so bolgarski folkloristi res postavili dve gugalnici? Ja, so.
Vinko še nasmeji!
Pa smejali smo se. O, koliko smo se presmejali. Ko smo seveda pravočasno nabavili vstopnice za StandUpLent. Tadej Toš nas je povozil s svojim mitraljezastim drdranjem Zdravljice, ko smo ploskali, čeprav se baje spoštovanje po himni kaže tako, da si tiho. Haha, kaj pa če je izvedba dobra? In izvedbe so bile, oh, dobre! Perica Jerković ni zaman javljal, da se je nastopa Stari, umrl sem, tako veselil in nato še po nastopu hvalil, kako edinstven je Festival Lent. Pa Vinko Šimek je požel aplavz aplavzom. Ne samo, ker se spodobi in ker je prav, ampak ker – ja!
Sicer pa so nas tako nasmejala tudi Živa dvorišča, videli smo Jamieja Oliverja, kako je pokušal juho z Radensko, šteli, koliko ukulelejev je v Ukulelent, poslušali, kako in kje se je Avgust Demšar, avtor kriminalnih romanov o Martinu Vrenku, vozil po prvih tekočih stopnicah v Mariboru. Na Rajzefibrčnih sprehodih smo toliko izvedeli, da smo pol pozabili, pol pa že dalje trabunjamo.
Sojeni biser galerije
Nihče ni mogel vedeti. Nihče. Kako bo, ko se bomo vrnili v Sodni stolp. Prenovljen, krasen, nov Sodni stolp. Tako nov, da ima zdaj zgornjo etažo. Sprva smo bili še malo skeptični. Marko Grobler je uvodni večer skozi prepišnike slišal, kako sta vražje igrala Matjaž Balažic in Timi Krajnc. »O, zunaj imajo pa bolj veselo muziko! Bomo šli pol tja. Dve še zdržite, pa bodo tudi moje bolj živahne!«
In od tu je šlo samo še navzgor. Od intimnih in nežnih izvedb, da ne rečemo ultimativno neponovljivih, kakršen je bil razprodan koncert za »glas, kitaro in kašelj« Ibrice Jusića, ki je dal več kot vse od sebe, pa svojstvenega sveta Katje Šulc, Balladera in Obliviona, pa tja do odlomljenega žura z Brencl Bando, kjer si prišel gor po stopnicah in so te že vabili v vlakec, ki je šel med, pod, nad sedeži. Da tega, kako tam zveni električna kitara, ki jo je zagrabil Julijan Erič na svoj prvi od štirih (!) zaporednih koncertov, raje ne omenjamo.
Letošnji rekorder? Štiri zapored.
Ker Julijana Eriča vseeno moramo omeniti. Ha! Pa kako ga ne bi! Štirikrat je igral, brenkal, grizel. Najprej s triom, ko je začel igrati, ne da bi pozdravil, za kar se je sicer vljudno opravičil, ampak saj ne bi bilo treba. Nato je v ponedeljek prvič stopil na JazzLent, potem ko smo se presmejali na treh zaporednih komedijah na Odru Minoriti – Nove KBM, ko je zbral prvoligaško postavo v Blues Experience.
Smo kdaj slišali več bluesa kot letos? Smo? Ve kdo? Izvedeli smo tako, kaj blues je. »Edina žalostna stvar na svetu, ki te lahko naredi srečnega,« je dahnil Igor Leonardi, bobnar Zlatko Djogić pa pristavil, da »blues seveda ni naš žanr, ampak je medij, ki nam pomaga, da povemo, kako in kaj čutimo.«
In smo čutili, kaj čutili. Imeli smo najdaljši koncert na letošnjem Festivalu Lent, ki je bil daljši od dneva in skoraj tudi noči. Do kam, do kako dolgo, do kje so igrali Prismojeni profesorji bluesa? Še mogoče celo igrajo? In to potem, ko je vmes Erič, tretji dan zapored, na Večerovem oder bil del Njegovih Skal. Čigavih? Pero Lovšin je prišel in rekel »Smo mislil', da vas bo mau več; sam so pa pravi, a ne, fantje?« Marsikaj je povedal, vendar se je zaustavil sam, ko je rekel: »Mah, bom raj mau več pel kot govoru.«
Tam je Erič nažigal bas, za konec pa je s svojim matičnim bandom Prismojeni profesorjibluesa z zobmi igral kitaro že tam, po dveh komadih. Od tu je šlo samo še dalje, samo naprej, tja, do enih zjutraj in je Djogić prosil, če lahko grejo domov. Ne obiskovalci, ampak oni.
Ja, saj vemo, kakšna ste, publika JazzLenta. Ne greste domov in vedno pridete. Plešete, ko naj ne bi. Pojete, ko je to obvezno. Vse, kot mora biti. Ko zbrano poslušate blues legendo, kakršna je James Blood Ulmer. Ko se prelevite v kubansko žurko na Harold Loper-NussaTrio in se vam odlomi v velikem finalu z Bokanté, nekaj, česar zlepa ne bomo pozabili.
Dober špil, ko poči struna
V Salonu glasbenih umetnikov smo lahko videli, kako bo videti prihodnost klasične glasbe, se v GT22 sprehodili skozi predavanja in razstave ter obletnice v fokusu Celovca in Trsta, pogledali kuriran in nadtop program festivala Dokudoc v KC Pekarna ter na KMŠ odru videli, kakšna je lahko spet Dravska ulica, ko je bil špil Koala Voice, napolnjen gor do mosta, tako dober, da je Manca Trampuš rekla, »da veš, da je dober špil, ko ti poči struna« ...
Pa Športni Lent z že(l)jno in uspešno mednarodno veslaško regato. Da nam tega, koliko veselja in zvedavosti je bilo na Otroškem programu v Vetrinjskem dvoru, itak ni treba posebej poudarjati. Aja, pa samo zato, ker se lahko, se pohvalimo še z dvema razstavama (K18 z Razstava: voda kot element, voda kot vir; Vodni stolp: razstava Đorđe Balašević in Festival Lent).
Jurčkov oder odpotoval na temno stran meseca
Samo za konec pa smo pripravili naše najbolj odmevne, najbolj množične, najbolj glasne dogodoviščine. Kako se je Tomaž Domicelj, recimo, na Jurčkovem odru zahvalil labodom in galebom ter nam za vsak slučaj prihranil dve od dvanajstih kitic Kaj jaz jem; kako se je Hauptman priklonil Borutu Kocjanu. Ja, so trenutki, možni le na Festivalu Lent. Tako nezgrešljivo ... Naši. Skupni. Pietetni. Neponovljivi.
Tuje zasedbe so nas, denimo La Fanfarria del Capitan, naučile, kako se pleše sambo, ampak so raje kot prismuknjeni Argentinci preverili, ali ni nemara kakšen Brazilec med nami (odgovor: ne, ni bil, vsaj roke ni dvignil). Domače gore listi pa, da je vsak svoje srečke kupec, kakor je pristavil Tadej Vesenjak in nam svetoval, naj ruknemo enga, dva, tri, ker naslednje tri »de hude«. Katalena je slavila svojo dvajsetletnico prav na Jurčkovem odru in, ja, prav na rojstni dan, veliki finale pa nas je odpihnil in prestavil na temno stran meseca z Eclipse: Tribute to PinkFloyd.
Solze, jahanje, petje vnaprej in nedelje, ki to niso
In potem je tu še Večerov oder. Začelo se je ... Kaj naj rečemo? Poskakali ste gor na korita, tresli drevesa, cepetali, skakali po sedežih, stiskali ograjo, peli pod arkadami, rohneli z balkona ... In to ste bili le vi, občinstvo. In kaj so zganjali na odru? Gibonni si je skoraj solze brisal, ker je Maribor premagal sto let »suše i tuge«. Mi2 so se tako hecali, da bi lahko šli na StandUpLent, ampak kaj, ko jih ne bi spustili: peli ste Pojdi z menoj v toplice še preden je band sam začel. Ne, Jernej DirnbekDimek ni imel prav, vrhunec ni bil že v prvi tretjini koncerta, ko je vlekel svojo harmoniko. O, ne.
Nedelja je bila s Siddharto takšna, da je Tomi Meglič po skoraj dveh urah in pol lahko samo rekel: »Človek sploh ne more verjeti, da je danes nedelja.« Saj ob Orion Lady več ni bila. PeroLovšin je povedal, zakaj letos ni dobil jabolčnega štrudla. Big Foot Mama se je slekla do akustike, pa je Sam prjatla zvenela čez Glavni trg. Rudi Bučar je bil v svojo Bando, o, skoraj ne moremo mimo, tako dobre, razposajene volje, da je imel še impro šov za tisto leto, ko ni zmagal na EMI.
In slišali smo isti komad v razmagu štirih dni, ko je Hamo & Tribute 2 Love ponudil Dolgo nisva pila in je Peter Dekleva, ki je onegavil kitaro, Denis Horvat pa je namesto klaviatur jahal kar njegov hrbet, pel Rudijeve dele, mi, resni poznavalci istrskega dialekta, kakor nas je označil Hamo, pa nismo smeli ocenjevati, kako blizu da je. In vse to pred eksplozijo drugega petka in druge sobote. Najprej je S.A.R.S. začel s trobento koncert že kar ob odru, kar na cesti, tulum, ludilo, razvrat; nato je prišel pa še veliki finale z Alo!Stari in Brkovi. Večer, ko so se ljudje metali z odra ali pa kar tako iz publike. Ja. Na glavo.
To. Je. Lentanje.
Zdaj torej spet vemo. Festival Lent in začetek poletja sta si usojena. Za še tisoč let, kakor so upali tudi naši zvesti pokrovitelji pred začetkom Festivala Lent, ki tudi brez njih ne bi bil možen.
Bil je Festival Lent, ki še vedno morda česa nima, pa še vedno upamo in verjamemo, da bo imel. Kajti, če samo pogledamo, kakšen biser je Sodni stolp? Kaj nas potem nemara čaka prihodnje leto, ko se obetajo morda novi odri, nove rešitve, ampak gotovo tudi tisti tradicionalni občutek, ko ni, in ni ne konca in ne kraja novih dogodivščin, druženj, izkušenj, koncertov. Letos smo vse to spet izbrskali. Lentanje te vedno nagradi. Bolj si radoveden in pogumen, večja je nagrada.
Kaj je torej to?
Kaj?
Lentanje!
Se vidimo čez poletje, ki bo trajalo do septembra. Nato pa prihodnje leto! O, ja!
In še darilo: naj lentovske izjave
»Samo ne recite, prosim, da je bil Leonard Cohen pevec. To je tako, kot da bi za vašega Prešerna rekli, da je pevec.« Ibrica Jusić, Sodni stolp
»Naj dvigne nekdo roko, ko misli, da jeseni ne bomo not? No? Okej, vi gospa, vi ne boste not, ker mate pesa!« Tadej Toš, StandUpLent
»V Kviku smo se, ko je Maribor dobil prve tekoče stopnice, vozili do onemoglosti!«Avgust Demšar, Živa dvorišča
»Z Vidom Turico posvečava ta komad velikemu prijatelju, ki je danes preminil, Borči Kocjan. Tale je za Bokija!« Žan Hauptman, Jurčkov oder
»Daj, zarolaj toti naš džingl StandUpLenta, ki nam ga je Sebastijan Duh naredil za dva litra šnopsa!« StandUpLent
»Če nede do česa razmo, neje to nič, ker to samo kaže na veličino našega jezika. Sicer pa ... Je že boljše, ka v življeji veš, za kaj gre, pa čeprav tega ne razmeš.« Tadej Vesenjak, Jurčkov oder
»Zdaj moramo delati daljše standupe. Da lahko inšpekcija prešteje, koliko vas je lahko tu.« Tim Andrić, StandUpLent
»Če ženska joče, je nikar ne tolažite; pustite ji veselje, naj bo žalostna.« Nana Milčinski, Oder Triglav.
Piše. Jaša Lorenčič