Včasih se najlepši trenutki zgodijo tudi na ponedeljek. Zelo, zelo, sila redko. Ampak se. In če kje, potem na Festivalu Lent. Ker, kakšen ponedeljek, o, ljudje, o, lentovci. Kakšen poklon festivalu, mestu, Sodnemu stolpu in vsem nam je poklonil Ibrica Jusić. Oh. Skoraj brez besed smo. In koliko vragolij, priredb, kreativnosti na odrih gori, doli, naokoli ... Pa je bil »samo« ponedeljek ... Ki ga ne bomo pozabili. Nekatere »lentarije« so pač neponovljivo nepozabne.
Koncert za kitaro, glas in kašelj
»Današnji koncert,« je z mogočno življenjsko silo, medtem ko je ljubkovaje grabil svojo neusahljivo kitaro, začel Ibrica Jusić, »bi imenoval kot koncert za kitaro, glas, kašljanje in kihanje. Muči me nekaj ... Kaj pa vem, kašljam. Odpovedal sem koncert v dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu, ki bi ga moral imeti čez štiri dni. Koncerta v Mariboru pa preprosto ne morem odpovedati, Maribor imam preveč rad. Zato ... Če bom malo kašljal ... «
Ne, stavka ni mogel dokončati. Ne zato, ker bi zakašljal. Oh, ne. Preglasil ga je topel, kaj topel, vroč, huronski, epski, nepopisen aplavz. Stradunskemu Leonardu Cohenu ste zaploskali že zato, ker je bil spet tukaj. Dubrovniškemu trubadurju se poklonimo že zato, ker preprosto je. Pri šestinsedemdesetih je, oblečen v črno, a s toliko svetlobe v očeh, objemal kitaro, da bi objel življenje, v katerem bo vedno prisotno bučanje jadranskega morja ob skalah dalmatinske usode in duše.
On. Ona Leut. In Orlando.
So komplimenti in potem je tu nekaj takega, kar je v Sodnem stolpu, na svojem dvanajstem nastopu, izbrenkal in izpovedal Ibrica Jusić. So namreč nastopi, ki presegajo en sam dogodek, koncert, leto, festival. So avtobiografije v malem.
Ko je šla že tako zgodaj skozi Dubrovačka jesen, ko bodo ostali »Ja i ona Leut i Orlando«, takrat, ko bo on sam že »sve odsviral«. Ampak še ni. O, ne. Bilo je vroče, zgoraj v prekrasnem Sodnem stolpu, tu in tam je zasopel, kar pa je le še dodalo k edinstvenemu, predvsem pa neponovljivemu doživetju.
Ker, Ibrica Jusić ni le tankočutno brenkal, kakor skoraj nihče več ne brenka, vsake toliko z odprto dlanjo, kakor da ne veš, ali bo on ranil strune ali strune njega, ni zgolj nizal verzov nekih drugih časov in tistih večnih ljubezni. Ne. Ibrica Jusić nas je spomnil kaj vse je lahko kantavtorstvo. Naučil, kako se pije iz vodnjaka življenja. In to na dan, ko je, kakor je, če smo dobro ujeli, rekel, da je prvič po 57 letih sedel na koncertu: »Ker me, veste, malo že kolena bolijo. Obe koleni.«
Da ne boste Prešernu rekli ...
Ja, njegov smisel za humor je z leti samo še bolj žlahten. Ko je napovedal priredbo So Long Marianne, pesem Leonarda Cohena, jo je napovedal z zagrizeno pronicljivim sporočilom: »Samo ne recite, prosim, da je bil Leonard Cohen pevec. To je tako, kot da bi za vašega Prešerna rekli, da je pevec.«
In dodal, kako mu je kot umetniku, ki želi spoznati svet, kmalu tudi širokomisleč Dubrovnik postal ozek, pa je šel v Zagreb, ki mu je tudi postal ozek, zato je šel v Pariz, kjer je po zgolj treh dneh spoznal »sladko, lepo, plavo Isabel, majko moja, kako je bila lepa« in sta poslušala prav vinilko Leonarda Cohena. To so uvodi, po katerem priredbe niso le prevodi in priredbe, ampak originalno podoživetje, celovita človeška izkušnja, enotna ljubezen.
Ko je, le tu in tam, zakašljal, to ni bil kašelj, ki bi motil. Ne. To je bil kašelj truda. Kašelj krvi in mesa. Kašelj umetnika, ki je bil, je in bo ostal umetnik. Vedno. Pesnik, ki poje ob kitari, ki je njegova pesniška zbirka. In je tudi zato še vedno, kakor je rekel, najbolj srečen človek na svetu. Zakaj? »Ker sem se rodil v kraju kot je Dubrovnik, ker smo odraščali ob letnih igrah, operi, klasiki, koncertih.«
In nato izlil dušo v priredbi Azre Heinricha Heineja. Vsak aplavz je imel samo še več časti, ponosa, poklona. To ni bil zadnji koncert. To je bilo potovanje, ki ostane. Zato je bilo, kar smo prihranili za konec, samoumevno, da je bil koncert razprodan. In se je občinstvo drlo še, še, še. In bi Jusić še igral, če se ne bi že onstran Sodnega stolpa na Odru Minoriti – Nova KBM že začel koncert. Na katerem si je band vzel akademskih petnajst. Tako, da veste, kako zelo ima nekdo, ki ima najraje Dubrovnik, rad Maribor. Da je izkašljal dušo iz sebe. In raje odpovedal koncert kje drugje. Ja, to je kompliment, kakršen ... Zasolzi oči, poboža srce.
Ponedeljek priredb!
Ponedeljki so svojevrstno kultni, ker nas vedno presenetite. Tisti pod odrom in tisti, ki nastopajo. Kako ste posedli ob Fontani na Lentu, kjer je migetala Kavasutra. Ali pa na Jurčkovem odru, kjer so člani zasedbe The Cock Tails, najbrž je bil prvi kar karizmatičen pevec Tomi Brus, opazili: »Plešete, vi plešete!« In v zahvalo ponudili reggae rock verzijo I Shot the Sherriff.
Ja, bil je to ponedeljek priredb. In to kakšnih! Če smo prav ujeli, sta se varnostnika, prijazna in vljudna, nekaj kakor »šuntala« pri KMŠ Odru, ko je Neža Grkman, tako živo rdeče živahna, iz trojčka Maffinz, od vseh komadov obdelovala Toxic ene in edine Britney Spears. Čisto resno. Kaj sta se varnostnika »šuntala«? Da naj preštejeta, da ni »teklo« čez kapaciteto v Dravski ulici. Ker, ja, KMŠ oder je popularen. Sploh, če tako migate.
Dvakrat jo pobožaš, pa je že tvoja
»Uuu, že doooolgo cajta nisem bil v Mariboru!« je začel na Večerovem odru Rudi Bučar s svojo Bando, »kaka tri, štiri leta.« Na Festivalu Lent pa že šest let, Rudi, šest! Ampak, vse se da nadoknaditi s tako voljo, da je še mariborska publika nekaj podobnega kot prepevala himno njegovega kluba NK Izola. »Spet mi je lepo v Mariboru. Kot zanimivost naj povem, da smo prišli s kombijem in prva, ki me je pozdravila, je bila psička Reina (možno, da smo ime malo zgrešili, op. a.). Ko jo dvakrat pobožaš, je tvoja.«
In tako je bilo tudi na koncertu, kjer so se, kot napovedano, sprehodili od istrskih priredb do avtorskih komadov. Pa je šla skozi Kemu si dala rožice. S kakšnimi oktavami. Ste vedeli, da Rudi ni »en«? Da je še, em, kako bi rekli, Rudeta? Ja, Rudi bi gladko lahko pel tudi kot dama. No, saj, v bistvu je.
»Zdaj bomo zagodli eno iz leta 2015. Uf, sem kot Slavko Ivančić, ki komade napoveduje po letnicah,« se je pošalil na račun primorskega kolega, ki pa, vsaj kolikor smo ujeli, dan prej ni komadov napovedal po letnicah, ampak po namenu (»S tem gremo pred parlament!«).»No, smo prišli na Emo s tem komadom, ampak nismo zmagali ... Ena ... Down Down je zmagala ... « se je pošalil bolj na svoj račun in z gromozanskimi slušalkami na glavi odpel del tistoletne zmagovalne pesmi dvojca Maraaya Here for You.
Traja, ker ostane
In ker je to bil ponedeljek priredb, je tudi Rudi izbral svojo najljubšo. »Zdaj bomo zagodli enega najlepših slovenskih komadov. Žal ga nisem napisal jaz ... « je bil razpoložen Bučar in krenil v Daj mi jutra. Kakšen komad! Koliko klase, koliko popa, koliko refrenov. In tista himna NK Izola? »Po očetu imam posluh za himne. Zato pa je za tretjo ligo, haha, kjer je zdaj Izola, če ni celo v območni ligi ... «
Pa Otroci tistega časa, ko je pokazal kantavtorsko velemojstrstvo, s spominom na čase, ko smo še bili vsi enaki in »nismo buljili v ekrane«. Ni čudno, da ste, ko smo ujeli konec nastopa, spet stali in prepevali »O ja, to smo tisti ljudje, ki pojemo in plešemo, o ja, to smo tisti ljudje, ki smo s soncem obsijani in gledamo naprej!« Ni čudno, da se je iz srca zahvalil za čudovit večer in za konec pripravil še Naj traja. Ker je res. Festival Lent presega koncerte. Traja, ker ostane.
Žalost za srečo in Dream team!
Za povrh pa se je začel še JazzLent. Ta naš ... Kako bi mu rekli ... Ne festival v malem, ker tole je na veliko. Vedno. David Braun, naš producent, je že rekel, da če bi JazzLent bil band, bi igral »free impro western country rap fusion, in nato dodajte po prosti presoji še kaj zraven.«
Rečeno, storjeno. Julijan Erič je odprl JazzPodij že večer prej s triom v Sodnem stolpu, ko so uprizarjali nore vragolije. Ampak, ko je na oder stopil neke vrste slovenski jazz blues rock Dream team? Zlatko Djogić na bobnih, ki poje kakor Sam Cooke. Marko Črnčec, ki pritisne in drži eno klavirsko tipko, pa je kot da bi imeli orkester. Tadej Kampl, ki ima več basovskih strun in še več prstov, kot jih lahko preštejemo. In Igor Leonardi, veteran kitare, ki še v angleščini zna povedati, da je blues »edina žalostna stvar na svetu, ki te lahko naredi srečnega«. In res. Kaj vse je počela ekipa, imenovana Blues Experience. Začenši z The Thrill is Gone. Pa je to bil, ako smo dobro ujeli, šele njihov drugi koncert. Erič je imel turkizne hlače in tokrat bolj, kako bi rekli, tanek, suh, direkten zvok. Ker je tudi tako dobro in prav. In kot je rekel Djogić: »Blues seveda ni naš žanr, ampak je medij, ki nam pomaga, da povemo, kako in kaj čutimo.« In so. Izpovedali. Na nepozaben ponedeljek.
Izjava dneva
»Leonard Cohen ni (zgolj) pevec. To je tako, kot da bi za vašega Prešerna rekli, da je pevec.«Ibrica Jusić
Številka dneva
76 – Še enkrat, Ibrica Jusić jih šteje 76.
Torkovi hiti!
- O, Pero. O, Pero. O, Pero. Kateri? Ja Lovšinov Pero! Z Njegovimi skalami, kar pomeni, da bodo med drugim Julijan Erič, Igor Leonardi in Zlatko Djogić spet stali na odru. Manj kot 24 ur kasneje. Pero ob 21.30, predvozači so Masaž.
- Inšpektor Jaka in lokalna scena. Nastop, ki so ga vsi nastopajoči čakali, em, nenormalno. Začenši z Vinkom Šimekom. Pa Johnom Denhofom, ja, tistim Johnom. O, to bo smeha! Od 21. ure dalje na StandUpLentu.
- Glede na to, kar smo lahko nedavno že videli v Mariboru, je P'Jays zasedba, po kateri boste nosili drugačno pižamo. Tako. Jazz fusion! Ob 22.00 na Odru Minoriti – Nova KBM.
- Aja, še to. Kar korajžno preverite, kako je z vstopnicami. Kar, kar.
Piše. Jaša Lorenčič