Kako dolga, mislite, je dolga najdaljša sreda? Nekako tako. Ob pol osmih zvečer detonacijo, pardon, intonacijo izvede Gojmir Lešnjak – Gojc. In več kot pet ur kasneje Prismojeni profesorji bluesa skoraj prosijo, če lahko, za božjo voljo, končajo. Ne, ne morete. O, kakšna sreda! Kolaž občutij in doživetij, ko si zaprl oči in bil kjerkoli si želel, v Prlekiji, na Ledu s severa, ali nekje med Mehiko in Kubo, ali pa na ameriškem jugu, si vedno pristal tam, kjer je najlepše – na Festivalu Lent. Pa je bila »samo« sreda ...
Gojčeva detonacija intonacije!
Ura je bila malo čez pol osmo. Zvečer, preden vprašate. Zlovešči, temni oblaki so prinesli veter. Ta pa je prinesel nekaj kapelj. Takšnih res debelih. Takšnih bojda našemu festivalu usojenih. Takšnih resnih. »Pa ne bo nam en dež prišel do živega, ne da ne?« je vprašal Gojmir LešnjakGojc. Pa ravno je stopil gor na oder. »Toliko dežja smo že preživeli, pa nam ni prišlo do živega. Potem nam pa tudi teh par kapelj ne bo!«
In veste, kaj? Res nam ni. O, kako ste dalje sedeli, stali, vpijali eno najboljših in najlepših učnih ur. Za življenje. Ker tako je, ko učita Marta Zore in Gojc, ob pomoči Tima Drakslerja in Grege Plambergerja. No, Gojc se je bolj učil skupaj z nami. »Da bomo pregnali dež, imam en predlog,« se je vseeno raje za začetek nebu še enkrat zoperstavil edinstveni Gojc, »dekleta, punce, žene, mame, boste pele z njo, fantiči, fantki, dedki in možje pa z mano. Jeee, jeeee!« In, kot zakleto, je uspelo. To je ta lentovska nepopustljivost, ki v sebi nosi duh optimizma. Ne, ne bo se ulilo. Ne danes. Ne nikoli. In se res ni.
Da smo tam na prostem v krasnem parku lahko spoznali, kako bi bilo, če bi Gojc imel pop kariero. Uf. Za na talent šove, naravnost tja. Bi zmagal? Kdo ve. Mogoče. Čisto možno. Predstavil se je tudi kot operni pevec, a lahko rečemo, da Gojcu prerokujemo več uspeha v pop kot klasičnih vodah. Vsekakor pa ne v metalskih, čeprav je bil podučen o tehniki »growlanja«, ki jo je predstavila mlada, a hudo samozavestna Nina. Ker, to je Oder Triglav. To je spoj z Art kampom. Učenje za življenje.
Sploh pa s takšnimi uvodi. »Eno detonacijo bi rabil ... « je Gojc začel pred komadom. »Misliš intonacijo?« ga je vprašala radoživa Zoretova. »No, to tudi, sicer pa bom itak kmalu eksplodiral,« je pokazal na svoj korpulentni stas in pokasiral salvo smeha. Kot smo se mu režali tudi ob predelavi Dekle je na vodo šlo. Ja, na vodo, ne po vodo. Pa za konec je šla skozi tudi uporniška, ker »policaj je lahko tudi palicaj«. Ja. Saj smo rekli: učenje za življenje, ne?
Vsak je svoje srečke kupec!
»Dober večer, dragi ljudje, končno v normalnih cajtih!« se je na Jurčkovem odru predstavil prleški kantavtor Tadej Vesenjak, ki sicer živi in dela v Mariboru. Začel je sam, z Müho. »Pesem o zdravi kmečki pameti in kako so lahko mediji nevarna stvar, če ne razmišljaš s svojo glavo in ne reagiraš še pravi cajt.« Ja, tako je krenil. Moralno, skrbno, preudarno. S polno dozo sporočilnosti, še zlasti pa, ko sta se mu pridružila Andrej Hrvatin, uradno zapisan kot »ritem z gotóvostjo«, ter Dani Marinič, »harmonika z nasmehom«. Prvi da je velika duša banda, drugi pa srednješolski prijatelj in bojda, zdaj veste, prva harmonika Maribora.
Zagodli so tudi eno, ki bi težko bolj sedla k Dravi, k Vodnemu stolpu, na Jurčkov oder. Tudi domovini, od nedavnega tridesetletnici, na čast. Ker tudi če kdaj »naredimo rampo«, bo most vedno ostal most. In tisto pod njim takisto. Večna reka. »Zato pa teči, Drava, teči / mojim bratom reči ... « Oh, kakšno sporočilo dol po reki, ki nam je dala dva bregova in en festival. Vsaka Vesenjakova napoved je bila v orto pristni prleščini. Zakaj? »Če nede do česa razmo, neje to nič, ker to samo kaže na veličino našega jezika. Sicer pa ... Je že boljše, ka v življeji veš, za kaj gre, pa čeprav tega ne razmeš.«
Vesenjak je s ščepcem cinizma, a vedno v dobri dozi humorja znal povedati, da je »vsak svoje srečke kupec«, kakor pravi za pesem Gnoj. Aja, pa s promenade mu je pomahal tudi sloviti kuhar, pa ga je Vesenjak, kot pristni kantavtor, pozdravil kar z odra. Ja, možno samo in zgolj na Jurčkovem odru. »Pa en šluk, dva, tri si narete, ker naslednja dva, tri komade de hudo!« nas je še posvaril. Smo upoštevali? Kaj mislite?
Le par metrov, pa toliko kontrastov
Bila je sreda, ko smo lahko na zgolj par metrih doživeli takšne neverjetne kontraste, ki jih piše, riše in čuti Festival Lent. Corti Collective je prišel iz ljubljanskega podzemlja in ob Fontani na Lentu v sklopu našega nepopustljivega ciklusa Pozor! Muzika na cesti! »sprašil« takšen magičen funk rock soul realizem, pri čemer je bila Eva Prusnik preprosto nezgrešljiva, da ste glave migali naprej-nazaj, naprej-nazaj, naprej-nazaj. In to prekleto dolgo v skoraj najdaljšo festivalsko noč.
No, kot rečeno, le nekaj metrov stran, v bistvu se je dalo slišati kar dva koncerta v enem, pa je v Sodnem stolpu v še bolj svojstveni magični realizem zaplula Katja Šulc. Tako nežno, tako intimno, tako zasanjano. Nekje med poezijo, glasbo in večnostjo. In tako ponosni smo, ko vidimo, kako zvesto publiko imamo v Sodnem stolpu, ki zmore tako dobrohotne in gromke aplavze. In to v ritmu.
Kuba v ramenih, Mehika v sanjah
»Hvala lepa, hvala! To je bila zgodba neke ljubezni, vidim, da ima vsak svojo, ki jo takoj začuti. Naslednja pesem je s Kube, potem ko sem v enem antikvariatu našla biografijo, ker mi je bilo besedilo res všeč in sem jo kar posvojila,« je bila le ena od čutečih izpovedi, kakršne te dni beležimo na Festivalu Lent. Kakor da nam vsi avtorji na novo povejo zgodbe, ampak še bolj iskreno, komaj čakajo, da delijo, kaj, kdaj, kako, zakaj. Katja Šulc gotovo, ko se je premikala med svetovi od Kube do Mehike in nazaj.
Toliko Kube je v njenem ustvarjanju. Ker ona več, kot le poje. Toliko verzov je v njenih ramenih, toliko refrenov v bokih. Pa je sedela in pritiskala na svoje tipke, nasnemavala brezčasje in se potapljala tudi v lastno otroštvo, ter se spomnila nočnih mor, ko je bila še majhna, kar je odkrila šele s tradicionalnimi azteškimi motivi. Večer, ko si zaprl oči, in si lahko bil kjerkoli si želel. Pa si vedno pristal tam, kjer je najlepše. Na Lentu.
Ne znajo več na elektriko
Lepo se vede. Lepo se obnaša.
Saj se mora! Pa ne samo Mala nimfomanka. Tako je šlo samo že za začetek. Big Foot Mama je prišla na Festival Lent po dooooolgih devetih letih. Oskubljena. Brez električnih kitar. Samo z akustiko. In to band, ki se je desetletja akustiki upiral za vsako ceno. »Ampak zdaj smo v malo drugačni zgodbi, ker so takšni časi,« je na kakopak razprodanem Večerovem odru napovedal Grega Skočir. In večkrat ponovil, da se zaveda, kako je to le približek. Ampak, vežbali in vežbali in vežbali so, da stari komadi zvenijo na novo. »V bistvu ... Ne nas vabiti še tako kmalu, naj pridemo z elektriko, ker ne znamo več, haha.«
Nič zato. Rolase zveni v takšni verziji naravnost poredno. Črn tulipan na poskok. Neki sladkega pa kot presunljiva, ampak še vedno močna izkušnja. Zoran Čalić je drgnil in »drajsal« po slide kitari, preostala trojica pa vneto sledila Skočirjevemu tempu. Brez elektrike je frontman še toliko bolj v ospredju. Ljubljanski rock magnat stoji in pade z njim. In tokrat je vsekakor obstal. »Tudi mi imamo tremo, jebiga, če si 30 let v eni zgodbi, je težko biti potem naenkrat v drugi, ampak saj se bomo morali navaditi, vsaj to poletje.«
In se privadiš, o, seveda se. Na komade Slab spomin, Led s severa, Garbage, Nisem več s tabo. Ampak vsaj Skočirjeve napovedi so še vedno naelektrene. Kot je bila tista pred Vrn' se k men. »Naslednji komad je zgodba, ki smo jo že ponavljali. Ko si končno zopet sam, in ugotoviš, da bi bilo bolje, če ne bi bil sam. Pa prvi teden srečaš ene frende, drug teden druge, tretji teden tretje, po enem mesecu pa ti že rata dolgčas. In takrat ugotoviš, da je najboljš ... Da nisi sam. Vrn se k men!«
Pa še eno krasno zahvalo smo dobili, ker tudi letos kljub vsem izzivom lentamo. »In to v lepih momentih in lepih ambientih!« kakor se je poklonil Skočir. In seveda so prišli nazaj še za bis. In je Sam' prjatla, še vedno ena bolj zabavnih slovenskih rock pesmi, zadonela tudi čez Glavni trg.
Smo že videli naj top špil?
Ampak vrhunec večera, kaj večera, resni konkurent za top naj špil letošnjega festivala pa pripada enim in edinim. Saj pa imajo renome, da igrajo in igrajo in igrajo. Da se po dveh urah in pol šele dobro začne. Da tega ni nikoli konec. Ampak, že začeli so tako ... Em ... kako bi rekli ... Pri nas imamo izraz: »Gas, pa duge luči!« Češ, ti samo šibaj, gremo, ajdeeeee!
In točno tako je bilo. »Če ste vi z nami, smo mi z vami!« je rekel Julijan Erič. In ni več gledal nazaj, niso se ustavili, vozi Miško! Človek, ki je upognil čas. O, ja. Njegov četrti zaporedni koncert na Festivalu Lent. Ja. Še enkrat. Četrti. Zaporedni. Koncert. Kurator JazzPodija je postavil nek povsem nov nivo, novo letvico, nove izzive. In za konec z njegovim matičnim bandom. Prismojeni profesorji bluesa. In, ko oni rečejo, da »res radi igramo«, potem to pomeni samo eno stvar: da je Erič že pri, kaj, tretjem komadu kazal vse štose, finte, fore na kitari, si jo porinil k ustom in igral nekako podobno kot z zobmi. Ja, saj smo rekli. Na glavo.
Ni čudno, da smo na vhodu večkrat zagledali celo kolonijo ljudi, ki je prihajala in vprašala, kaj neki imate to, slišimo, čutimo, vibriramo. Pa ste prihajali in prihajali. Že tako vas je bilo rekordno število doslej na festivalu. Pa ste prihajali in prihajali. Zakaj? Ker oni niso odšli.
Pa ste vprašali, če lahko samo malo stojite. Pa če bi lahko samo malo pomigali. Pa če bi samo malo tam spredaj, pred bandom, kot v najboljših časih JazzLenta na Odu Minoriti – Nove KBM. Rezultat? Kaj naj vam rečemo? Razvrat, norišnica, čaga. Adeeeeejo. Takšna verzija Green Onions, da se vam je, pardon, odpeljalo. Pa ste jim nosili pijačo, ja, ker lahko, med priredbo Cissy Strut. Vrtiljak priredb, kolaž rock'n'rolla, ki sploh ni mogel več ostati zgolj blues. Tudi, če bi bil želel.
»Še enoooo!« ste rohneli nanje. Niste prosili. Bil je ukaz. Ne, niso mogli dol. Sreda je bila že skoraj eno uro četrtek. Niste jih spustili, Zlatko Djogić vas je izza bobnov skoraj prosil, če lahko končajo. Ste se jih usmilili? Ne. Ne tako, iz oči v oči. Ena na ena. »Hvala vam iz srca!« je še uspel izdaviti Erič.
Ne, Prismojenci, hvala vam! In vsem vam, ki lentate!
Četrtkovi hiti!
- Folkaaaaart! Folkaaaaart! Folkaaaaaaaart! Smo rekli že, da je 33. Folkart? Jaaa! Če niste ujeli dopoldan, brž danes ob 19. uri na Glavni trg. Tri skupine se bodo predstavile. Iz Češke, Srbije in Bolgarije!
- Osmič nam pride v goste ena in edina Katalena! Od 20.30 dalje na enem in edinem Jurčkovem odru. Pa novi album tudi imajo!
- Bagola. Dominik Bagola. Poznate pa ga pod imenom Balladero. Od 20.30 dalje v Sodnem stolpu.
- Bodite hitri, bodite čim prej, bodite koale! Ker ja. Danes je ta dan, ko boste na KMŠ oder najbrž spet, za dobre stare čase, gledali tudi s Starega mosta. Prihaja: Koala Voice! 21.00!
- Hamo je znal že tako nasmejati, da smo se režali še naslednji dan. Pa če Buco ni mogel priti s Siddharto, zdaj gotovo bo. Hamo & Tribute 2 Love! Večerov oder ob 21.30! Predvozači Kristijan Crnica & Kabum ob 20.30.
Aja, še to. Če se samo spomnimo, kakšen je bil mali petek prejšnji teden, ko smo se uvajali ... Zato le še nasvet: mali petki so zakon!
Piše. Jaša Lorenčič