Napis »razprodano« je ostal v Sodnem stolpu. Z razlogom. Ker če ne moremo mi, recimo v Španijo, pa pride Španija, recimo, kar k nam. Pero Lovšin je osemnajstič nastopil na Festivalu Lent in vzhičeno povedal, zakaj se mu je »zaluštal štrudl«. Tudi Avstrijci znajo na Jurčkovem odru igrati čuteč blues, na JazzLent smo spravili na oder dvanajsterico, po kateri se lahko zaspi, doživeli smo Titanik s curki in lokalna scena je bojda kot švicarska »fuzbal« reprezentanca. Torek! Peti dan! In če bi radi videli, ne le brali, kako smo se imeli? Našli sebe? Pokukajte v našo prekrasno foto galerijo.
Fuuuuuj!
On je skočil na njen hrbet. Mhm. On na njenega. Pa je pela še naprej. Kakor da nič ni. Kot da nima gor, na sebi, na hrbtu, partnerja. On pa je mirno brenkal. Na ukulele. In ona? »Jaz bom nekdo, ki ga boš ljubil,« je prepevala v angleščini. Kar tako. Nasmejano. On pa se ji je režal. Nato je, ko sta dobila prvi aplavz, ona nastavila ustnice. Češ, pritisni mi ga. Prilimaj mi en tak vroč, moker poljub. Ni hotel. Nak. In če ne gre zlepa ... Gre pa ... Ulično gledališče!
Kako so se otroci smejali! Oh! Hihitanje, vragolije, zvedavost. Ja, tako je bilo na naši Ani Desetnici, na predzadnji dan festivala v festivalu, ki mu je vmes postalo tako vroče, da smo dali popoldansko predstavo raje ob 20. uri. In je, bo kar primeren izraz, vžgalo, ko je dvojec Ram iz Nemčije pokazal, kaj je to konkretna glasbena klovnaža. In kaj je izmenjevanje tekočin. O, smo vas slišali. »Fuuuuuuj!« ko sta si podajala steklenico in nje vsebino sem pa tja. »Hvala, da ste prišli,« sta se priklonila na Glavnem trgu, »in da ste bili tako lepa publika ter uživali vsaj toliko kot midva.« Smo. Ker takšne verzije My Heart Will Go On iz filma Titanik pa definitivno še nismo doživeli. Da bi vse špricalo okoli? A-a.
Razprodaaaaano!
Najbolj ponosen lentovski napis »razprodano« ponosno selimo sem in tja, ampak kaj, ko se vrag zalepi potem nad vrata posameznega odra. Tako smo po Ibrici Jusiću v ponedeljek še v torek raje kar pustili napis nad Sodnim stolpom. Ker je bil razprodan tudi koncert temperamenta, imenovanega Oblivion.
Tomi Štanfl je kot avtor nesporni vodja, toda ples Žive Heričko Čerček je v rdeče-belih zamahih jemal dih. Ni zaman pisalo v programu, da Oblivion popelje na jug Španije in še dlje. Saj smo malo nejeverno gledali, ko je Štamfl že po prvem komadu uglaševal svojo kitaro. Ampak z razlogom. O, kako vražje je ubiral strune. Mary Servatius je na violončelu delovala kot krasen kontrast, pobožali so njeni pejsaži, ampak, ko je bilo treba, se je spustila tudi v dir s kitaro. Ob vsem pa je ritem držal Tjaš Kozlovič na cajonu. In vsaj skušal slediti petam Heričko Čerčekove. Kako je ropotalo, treslo, migetalo. Oblivion!
Blues nauki 2021
Že v ponedeljek smo na JazzLentu slišali, da je blues edina žalostna stvar na svetu, ki te lahko naredi srečnega. In sreče je na Jurčkovem odru zdaj še toliko več. Smo vas videli, kako ste ob strani pograbili priložnost ob rahlem umiku ograje nižje k reki. »Dajte, dajte, naredite malo hrupa, saj čutite glasbo, ne?« so vprašali fantje iz »Sir« Oliver Mally Group.
In ker smo se že podučili, da blues morda ni iz teh prostorov, a je vseeno lahko medij, da poveš, kaj čutiš, je avstrijski posodobljen blues počel točno to. Čutil je ... Da je rojen za vandranje. In tako so prilentali na Jurčkov oder.
Bo rajši pel, kot govoril
Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem! Ja, sedem! V hiši nasprot sonca je sedem punc doma. Vsak dan v tednu je ena Perotova ljubica! Pero Lovšin se je z Njegovimi skalami postavil na Večerov oder. Tudi sam kot skala. Rekorder. Nismo sicer pozorno šteli, ampak najbrž je Pero res rekorder po številu nastopov na Večerovem odru. Nenazadnje, ima še nastope iz časov, ko se oder še sploh ni tako imenoval, tam, ob Stari trti, ko je igral s fanti, ki še niti Big Foot Mama niso prav zares postali.
»Smo mislil', da vas bo mau več,« je rekel Lovšin, ko je pogledal med publiko, »sam so pa pravi, a ne, fantje?« Pero je oddelal enega najbolj konkretnih koncertov, kar jih lahko. V dobri formi je, rad poje, še raje kaj pove. O tem, kako smo že na Drugem svetu. Ali pa tista, pred krasno verzijo Ko so češnje cvetele, da si je oni dan zaželel štrudl, pa ga ni dobil. »Sem pogledal ven, pa so češnje pozeble, ker je pozeba vse zj ... In tudi naša politika, o ... Ampak, bom rajš' pel!«
In je res raje pel. Za konec šolskega leta se je nagajivi Pero zahvalil profesorjem, ker so zdržali med današnjo mladino, ker bi sam, tako ugiba, težko zdržal. »Med temi mladenkami danes? Uuu. Ampak, Dobri profesor je bil pa dober, nežen z njo!« In tudi tista Najboljš je bit' zadet je šla skozi. Z vsemi letnicami. Kakor tudi Briga me, briga me. Ja, Pero nikoli ne popušča, pa naj bo, kar bo.
Lokalna MB švicarska scena
Vinko Šimek! Ja, dobri, stari Vinko! Še je tu, ponosen, čeprav je naštel tudi, koga vse ni več. Ampak, to je ta Lokalna scena. »Mi smo tolko lokalna scena, kolko je švicaska reprezentanca švicarska,« smo tudi lahko slišali od Tima Andriča. Na StandUpLentu je povezoval eden in edini Renato Volker – Rene, ja, še vedno ima na pahljači napisane švinglce, če bi bil slučajno kaj pozabil, svoje pa sta pristavila Blendor Sefaj in David Gorinšek.
Najbolj nestrpno pa smo pričakovali, kaj je letos, ko je imel malo več kot par ur za pripravo, pripravil John Denhof. Ne le prvi mož banke Nove KBM, generalnega pokrovitelja Festivala Lent, ampak komik. No, občasen. V svojem samozavestnem slogu je povedal, kako prijatelji zamenjajo tisto od Bon Jovija, ko »It's My Life« postane »It's My Wife«. Pa kako ga je oče naučil trdega dela. In zakaj je morda bolje, če ne prebiramo knjig z nasveti o moško-ženskih odnosih. Ker lahko na plaži rečeš kaj takega, kar kasneje, uf, obžaluješ.
Ti. Samo. Špilaj.
Nekje na Promenadi smo že slišali aplavze. Ob, koliko je bila ura, malo čez enajsto? Kaj je to? Ja, kaj. P'Jays! Slovenska jazz atrakcija. No, jazz. Igrajo itak vse. Pa še kaj zraven. Več jih je, boljše je. In tokrat jih je res bilo ogromno. Koliko? Dvanajst. O. Ja. Dvanajst. Na JazzLentu, kjer slovimo po tem, da ni meja, ni ovir in definitivno ni besede »ne«. Kar najbolje vejo oni na odru. Niste jih spustili, pa da ... Ne vemo kaj. Kakšni aplavzi! Pa je godalni kvintet, ki je bil zraven, zaigral eno tako, za lahko noč, si je vzel zalet in vse ... Pa še kar ni bilo zadosti.
To so večeri, ko Tomaž Gajšt, recimo, rata vijoličen od igranja na trobento. Ni popuščanja, vsaj tu ga ni bilo. Kot da bi zavladalo nekaj temi podobnega. Kdo bo glasnejši: oni na odru ali vi na tribunah? »Še eno ali ne še eno?« je padlo vprašanje z odra. In iz publike? »Špilaaaaaaj!!!!!« Pa smo narisali kakšen a in klicaj premalo.
Izjava dneva
»Zdaj moramo delati daljše standupe. Da lahko inšpekcija prešteje, koliko vas je lahko tu.« Tim Andrič, StandUpLent
Številka dneva
18 – Pero Lovšin je že osemnajstič nastopil na Festivalu Lent!
Sredini hiti!
- Že na fotografiji sta objeta tako brezčasno. Kako bo šele na odru! Gojmir Lešnjak – Gojc in Marta Zore. Na Odru Triglav z bandom. Od 19.30 dalje.
- Špricarmen! Kdo? Špricarmen! Kdo? Tadej Vesenjak, prleški fultrefer. Na Jurčkovem odru od 20.30 dalje!
- Glede na to, kako zelo se Perica Jerković veseli tretje izvedbe Stari, umrl sem na Festivalu Lent ... Kaj naj še rečemo ... StandUpLent. 21.00!
- Doooolgo so govorili, da ne, da ne gre, da ni šans. Pa so prišli novi časi. In se je zgodilo. Big Foot Mama igra tudi – akustično. Večerov oder, mamice štartajo ob 21.30, predvozači Strawberry Blondes pa ob 20.30.
- Prismojeniiii profesorjiii bluesaaa! Julijana Eriča smo zdaj že vzeli za svojega, fant žge že od nedelje! Danes bo sklenil Jazz Podij na Odru Minoriti – Nova KBM!
Aja, še to. Danes je zadnji dan Ane Desetnice, predstavi zaradi vročine ob 19.30 in 20.00. Folkart? Začne se jutri!
Piše. Jaša Lorenčič