Na Festivalu Lent prav tako obstajata dve časovni enoti. Po našem štetju. In pred našim štetjem. Letos namreč lentamo že devetindvajsetič. Ampak, šteje se pa tudi pred našim časom. Naše bistvo, naš ponos, naša ulična, glasbena, etno pisanka. Folkart! Triintridesetič je v našem mestu, spet na krasnih trgih, vmes zavijejo tudi na gostovanje po okolici in se nato združijo v dvorani Union na spektakularnem zaključku. Ampak, do tja je še daaaaaleč. To je bil šele mali petek. Kje je še tam nekje nedelja zjutraj... Uuuuuf! Če nam ne verjamete, lahko vedno preverite v naši krasni fotogaleriji.
Gugalnica. Ne, dve gugalnici!
Kaj mislite, kako dolgo traja, da na Glavnem trgu iz nič nastane popoln krog s popolno sredico? Lentovsko vprašanje terja lentovski odgovor. Torej? Manj kot ena minuta. Ja, smo »štopali«. Tako je, ko se zgodi večerna otvoritev Folkarta. O, ja. Sklenili ste najbolj zvedav, pisan, razigran krog, kar jih je. In stegovali vratove. In, ja, spet smo ujeli tudi stanovalce, kako so ujeli dogajanje. Čez okno. Kot je tudi prav, Festival Lent je poosebljena radovednost!
Začeli so strastni in vrhunski srbski folkloristi iz skupine Sevojno. Na »polni šus« so se zavrteli v krasnih, nezgrešljivo vpadljivih nošah. Bolj so se vrteli, bolj so vihrala pokrivala. Vlaški in šobski plesi. Sledila je barvita češka skupina Kyjov, bolj nežna, ampak nič manj vredna pozornosti. Kako ste vpijali z očmi, še bolj kot s telefoni. Trenutki, ko folklora sreča sedanjost, se zapišejo v spomin. Tisti, najlepši. S prstom v zrak, ko se trije pari zavrte, kakor v primeru skupine Kyov.
In potem so prišli še Sredets iz bolgarske prestolnice Sofije. Slišali smo, na uho nam je prišlo, da so šokantni. Da brade padajo po tleh od osuplosti. In res. Vedno hitreje in hitreje, vedno bolj na poskok, pa noben ogromen klobuk ni zdrknil z glave. Vedno hitreje, brž in brž, dokler niso prišli do točke, ko so, ja, ne zafrkavamo se, čisto zares, pripravili gugalnico. Ne, ne gugalnico. Gugalnici. Dve, ja. Fantje so držali ali vlekli vrv, dekleti pa sta se gugali. Kar tako. Sredi mesta. In ker to ni bilo dovolj, so se še sami postavili v dva kroga: moški, ducat njih, so sklenili roke, ženske, prav tako ducat njih, pa so sedle nanje in se nasmejano zavrtele. Če pri takem nastopu samo pomežikneš, tvegaš, da zamudiš spektakel. Dobre, kaj dobre, odlične pol ure.
Na Lentu okrogla obletnica!
Samo ena stvar je, ki lahko preseže mali petek na Festivalu Lent. In to je, če ima band obletnico na Festivalu Lent. Povrhu okroglo. Ja. Katalena je točno na četrtek, 1. julija 2021, obhajala dvajsetletnico na Jurčkovem odru. »Dober večer! Baje smo tukaj osmič, s čimer smo zelo zadovoljni. Začeli bomo pa s komadom, ki je nastal za predstavo v SNG Maribor za baletno predstavo Kekec,« je koncert začel Boštjan Narat, kitarist in ustanovitelj Katalene. Začeli so res nežno, ampak že takoj zatem, ko je zadonel markantni glas Vesne Zornik v premeteni Noč čarovnic, je bila Katalena navihana, zvita, vse, kar je in mora biti. Pa saj ... Pogledaš, kaj bo naslednje, kar bo v roke vzel Boštjan Gombač, pa si noter.
Ni čudno, da se vas je toooooliko nabralo. O, ja. Pa gor v klančino, pa na sedežih, pa na promenadi, pa ... Ker smo se lahko šli izštevanko An ban! »Spodobi se, da ob jubileju naredimo nekaj novega. In mi smo posneli nov album. Časom primerno naslovljen Kužne pesmi, kjer smo skušali prirediti in raziskati, kar se nam je dogajalo v teh časih. In našli smo pesem dolenjskega godca iz sredine 19. stoletja, naslovljeno Od kuge na drugi strani ...«, je napovedal Narat; in že je šel okrog topel, katalenasti aplavz. »Čakajte, ne ploskajte, saj vam mogoče sploh ne bo všeč.« Kje pa! Seveda nam je bila všeč. Če pa ... Je to Katalena. A je kdo, ki mu Katalena ni všeč?
Veš, da je dobro, ko gre struna
Okej, zgodi se še vedno in obvezno vsaj enkrat. Vsaj. Enkrat. In slutili smo, da se bo tudi tokrat. Ker ... Tako pač je, ko zavije Koala Voice v Dravsko ulico, tja na KMŠ Oder. Tja, kjer je bil nekdaj Jurčkov oder nabito prepoln in ste koncerte gledali še s Starega mosta. Smo vam rekli, da bodite pravočasni? Da boste gledali z mosta?
No, torej, zdaj lahko res rečemo: saj smo vam rekli. Seveda ste gledali z mosta. Seveda. Pa ste moledovali varnostnike in potrpežljivo čakali. Take so padale… »za vse runde ti daaam, samo, da lahko pridem noooot!« Pa z »galerije« pri stopnicah ste poslušali. In ob odru, za odrom, skoraj pod odrom. Saj vam je Manca Trampuš mahala. Vsem. Tistih par sekund, ko je bila vsaj malo pri miru. Ker dolgo ni zdržala. Ko so prišli vsi tisti komadi: Sierra, Ker tu je vse tako lepo, Go Disco Go. In slišali smo najbolj prismuknjeno posvetilo. »Naslednji komad je za Tineta, tam nekje je, no, pa tudi za vse ostale.« Zakaj prismuknjeno? Ker ima komad naslov I Used to Smell Nice.
Pa saj je tudi tokrat dišalo. Ne le po starih, jurčkastih časih. Po mladi krvi, po zagnanosti, po (za)upanju. Deset let že žaga skupina Koala Voice. Šele tretji nastop na Festivalu Lent, ampak zaradi narave odra, večera, zbranega občestva, koncert, na katerem ne le, da nisi mogel biti pri miru. »Veš, da je dober špil, ko ti gre struna!« se je zasmejala Trampuševa in vzela raje kar novo kitaro. Saj struno lahko hitro zamenja, samo tako hitro, tako drveče, kot je šel skozi ta(k) koncert? Ni šans.
Iii, konjiček!
Matevža Šaleharja Hamota in skupino Tribute 2 Love smo srečali že pred špilom. Hamo je imel majico kot od moljev pogrizeno. »Od moljev? Ne, to si grizem, glej,« je ugriznil v luknjice tam tik pod ovratnikom. Zakaj? Lahko le ugibamo: ker je grizel za tak špil – kot smo grizli mi.
Samo še Gibonni je bil v petek delno elektrificiran na letošnjem Večerovem odru na Rotovškem trgu. Hamo & Tribute 2 Love pa se niso šli nekaj na pol. Nak. Šli so na polno. Peter Dekleva se je, pardon izrazu, onegavil s kitaro. O-ne-ga-vil. Dokler ga klaviaturist Denis Horvat ni za povrh zajahal. Oni pa je dalje špilal. Mhm, iiiii konjiček. Pa za glavo je tudi igral. Pa vzklikanje, ker se mora: »Buco! Buco! Buco!«
In Hamo je za povrh poskušal spremeniti refren svoje pesmi Vija, vaja, ven. Pohvalil je Tineta Matjašiča iz Alo!Stari, ki pridejo jutri na isti oder, ker je na Valu 202 pel Totalna revolucija in ni pel »zakva«, temveč »zakaj«. Ker smo vseeno Štajerci, ne? No, in se je, avtohtoni Ljubljančan, poklonil Mariboru. In Festivalu Lent. In publiki. Vsaj skušal. »Kaj če bi probali ... Namesto vija, vaja, ven z vija, vaja, VUUUN?« Sploh za tiste zadaj. Ker spredaj se je v prvih štirih »vrstah« med sedeži in ograjo že zdelo, kakor da je stara normalnost že tukaj. Le zadaj še niso povsem pritegnili. Pa so poskusili. Vija, vaja, vun ... In zvenelo je, em, narobe. Tako narobe, da so se režali vsi, od kelnarjev do članov banda, od onih zadaj do onih na ograji.
Poznavalci istrskega dialekta
Ampak, nič zato. Hamo si je zaslužil petko že zato, ker je poskusil. Ker je bil to špil, ko gre pevec ob oder, šlukne debelo natočen viski in gre nazaj gor. Ko predstavi člane banda, denimo modela, ki da je vsak dan na Festivalu Lent, ampak »samo danes z najboljšim bandom.« Ko tonskim tehnikom in lučkarju frontman »rihta« zmenek kar z odra, ko išče kandidat(k)e med publiko. Večerov oder je postal zbor, ko so kitare dale prostor, ko se je prepevalo, da »greva še mal dlje« in »vreme za lubezen«.
Neskončna dobra volja, ki je rodila take citate, da nekaterih skoraj ne moremo ravno objaviti za javnost. Recimo tista, ko je nek tip pod odrom rekel »p ... so dobri«, Hamo pa je pristavil »pa šele v bisu nam to reče, aaaa!« Ampak, če so. Ironija je poskrbela, da smo letos dvakrat na istem odru slišali Dolgo nisva pila.Rudi Bučar je nastopil v ponedeljek, kar se na letošnji izvedbi zdi kot kakih sedem let nazaj, no, nastopil pa je v bistvu še enkrat. V podobi, glasu in stasu Petra Dekleve. »V Mariboru ste sicer znani poznavalci istrskega dialekta, ampak, ko bo Pero pel Rudija, poslušajte pač, kako je človek odpel, a smo zmenjeni?« In je Dekleva poskusil. In zmagal. O, ja. Top aplavz za tako lep, nasmejan, iskriv koncert.
Polnočni aplavz
Prismojeni profesorji bluesa so nas v sredo za vse večne čase naučili, kje se Festival Lent v takšni izvedbi zaključuje. Ja, kje. Na JazzLentu na Odru Minoriti – Nova KBM. Rečeno – storjeno. Harold Lopez-Nussa Trio je vskočil namesto Rymden. Klasični klavirski trio, ki pa nas je prav tako klasično navdušil. Poznate tisti občutek, ko nekdo ravno prav pritisne na klavirsko tipko? Ko se zgodi neke vrste eksplozivna mešanica? Pa so res bili samo trije? Vemo samo nekaj: da so aplavzi tam blizu polnoči skoraj spiritualistična izkušnja. Sploh na takih koncertih.
Izjava dneva
»Veš, da je dober špil, ko ti poči struna!«Manca Trampuš, Koala Voice, KMŠ Oder.
Številka dneva
8 – Katalena je nastopila osmič na Festivalu Lent!
Petkovi hiti!
- Nanine pesmi so tako ... Večno rahločutne. Katera Nana? Ja, Nana Milčinski, ki poje Nanine pesmi in najlepše Ježkove šansone. Četverica za ultimativno intimo prekrasnega Odra Triglav. Od 19.30 dalje!
- Legendarno bo. Če pa pride ... Slovenskega naroda sin. Mhm. Tomaž Domicelj, ob njem pa Primož Grašič. Štart ob 20.00 na Jurčkovem odru. Ja, že. Zakaj? Ker sledi od 21.30 še najbolj migetava elektro-swing izkušnja Manouche!
- Samo, da vas spomnimo: S.A.R.S. na Večerovem odru od 21.30 dalje, predvozači freekind. pa uro poprej. Za tiste, ki ste pravočasno nabavili vstopnice, kakopak.
- James Blood Ulmerje star toliko, da ve vse o življenju in še več. Bojda poje tako, kot da bi bilo pred njim še vsaj 20 milj slabe ceste. Legendarno že vnaprej, zagotovo pa od 22. ure dalje na JazzLentu na Odru Minoriti – Nova KBM.
Aja, še to. Drugi peteeeek je in ni déjà vu. Odvisno samo od tega, če še veste, kateri dan je, haha. Aja, pa vreme smo vredu naročili, ne?
Piše. Jaša Lorenčič